Bog išče izgubljenega človeka
Slovenija
Na nedeljo Jezusovega krsta nas je na valovih Radia Ognjišče vnovič nagovoril mariborski nadškof pomočnik Marjan Turnšek. „Zato današnji praznik še vedno vpije v svet, da Bog še išče izgubljenega človeka, vsakega – ni tako izgubljenega, da ga on ne bi iskal in lahko našel, da se ne bi postavil z njim v vrsto,“ je povedal nadškof, ki nam je približal tudi različne oblike današnje izgubljenosti ali oddaljenosti. „Kristjani v zunajzakonskih skupnostih, tako ali drugače zasvojeni, brezbožni ali praznoverni, neverni ali celo sovražno nastrojeni proti Kristusu in njegovi Cerkvi, ...“
Vsi ob radijskih sprejemnikih, prav lepo pozdravljeni ob nedelji Jezusovega krsta!
Danes uradno že sklepamo božični čas in pričenjamo liturgično obdobje, ki ga imenujemo »med letom«. In to obdobje pričenjamo s spominom na praznik Jezusovega krsta, ki je uvod v njegovo javno delovanje, ki je bilo Božji ljubeč odgovor na stanje človeštva.
Nadvse aktualno za naš čas slišimo preroka Izaija, ki kot odmev davne starozavezne hrepeneče resničnosti, vpije tudi nam: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo… V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu … Svojo čredo pase kakor pastir, jo zbira s svojo roko, jagnjeta nosi v svojem naročju, počasi vodi doječe« (Iz 40, 1.3.11).
Primernost teh besed lahko vsak dan začutimo ob mnogih kriznih situacijah, ki jih doživljamo kot posledico neprimernega ravnanja s kapitalom, naravo in, kar je najhuje, z ljudmi. V to resničnost padajo kot balzam in kot vodilo Pavlove besede Titu, ki jih Cerkev prebira na nedeljo Jezusovega krsta: »Razodela se je Božja milost, ki rešuje vse ljudi. Vzgaja nas, naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnemu poželenju ter razumno, pravično in res pobožno živimo v sedanjem svetu« (Tit 2, 11-12).
Dejstvo, da se je tudi Jezus dal Janezu krstiti, kar niti sam Janez Krstnik ni razumel, nas lahko poveže z resničnostjo našega krsta, kjer smo slekli starega človeka in oblekli novega – Kristusa. Res, da obeh krstov ne moremo enostavno enačiti, a ju prav Kristus notranje povezuje. Evangelist Luka nam sporoča, kako je ljudstvo po Janezovi pridigi živelo v »pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija« (Lk 3,15). Kakor da hoče tudi nam reči, da tistemu, ki ne pričakuje, ne upa in ne veruje, Bog ne more podariti tega, kar je obljubil. Mu ne more podariti samega sebe, ker, tudi če bi se mu, ga ne bi opazil in ne prepoznal.
Drage poslušalke in poslušalci pri radijskih sprejemnikih: Kaj pričakujete? Vem, da vam prihaja na misel marsikaj. A kaj zares najgloblje pričakujete v življenju? Testno vprašanje je lahko: Na kaj se najprej spomnite zjutraj, ko se zbudite; in zvečer, prej ko zaspite, kaj je vaša zadnja misel? Ponavadi je to tisto, kar si res želimo in po čemer najgloblje hrepenimo. Včasih se nam potem o tem tudi sanja. Kaj torej najgloblje nosite v srcu?
Kot v Jezusovem času je tudi danes veliko napačnih pričakovanj. Janez jasno pove, da naj od njega ne pričakujejo, da jih bo dvignil k Bogu. On jih želi postaviti v njihovo resničnost, v vodo njihove omejenosti, grešnosti in smrti, a v pričakovanju, da pride »močnejši od njega«. Samo on jih bo potopil v Svetega Duha; kar pomeni v življenje Boga samega – samo to je odrešenje za človeka in nič drugega.
O tem govori in kliče vsak dan tudi občestvo Cerkev kot »znamenje in orodje« odrešenja (C 1). Jezusov krst razodeva, da je ta resničnost v greh potopljenega človeka postala skupni prostor Kristusa, Janeza in vseh ljudi; to je prostor resnice o vsakem človeku. Potopitev v vodo v luči te resnice predstavlja, da je človek zapisan smrti. A na bregu Jordana Kristus stopi v našo vrsto, stopi v vrsto grešnikov, čeprav je sam brez greha. In ko se ta edini Pravični potopi v ta »tekoči grob« vode, se odpro nebesa. Jezus, ki je prišel iz nebes, se je tu znašel na koncu poti v iskanju izgubljenega človeka, med grešniki, kakor eden izmed njih. To je dejanje Božje ljubezni, ki se za nas naredi za prekletstvo in greh. V to vodo smrti se potopi iz pokorščine Očetu, ki ga je poslal iskat to, kar je bilo izgubljeno. Zato današnji praznik še vedno vpije v svet, da Bog še išče izgubljenega človeka, vsakega – ni tako izgubljenega, da ga on ne bi iskal in lahko našel, da se ne bi postavil z njim v vrsto. Pomislimo na razne oblike današnje izgubljenosti ali oddaljenosti: kristjani v zunajzakonskih skupnostih, tako ali drugače zasvojeni, brezbožni ali praznoverni, neverni ali celo sovražno nastrojeni proti Kristusu in njegovi Cerkvi; ali na tiste, ki so z lakomnostjo povzročili, da so se milijoni po svetu znašli brez službe in v revščini ter spet one, ki so zanetili vojne in teroristične napade ... Da, tudi v njihovo vrsto se Kristus postavlja.
Iz pokorščine Očetu se je Božji Sin »potopil« k Adamu, ki je utonil zaradi nepokorščine.
Ko je bil krščen, je Jezus molil in nebo se je odprlo (prim. Lk 3,21). Glejte, sad Jezusove molitve je bilo odprto nebo! Pri krstu smo bili vsi kristjani deležni božjega razsvetljenja, ki pa se vedno znova v molitvi prižge in se po njej obnavlja, nebo pa se odpira nad nami. Zato molite, molite, molite! Kot je Jezusova molitev uresničila nov odnos Oče - Sin, ki je izkušnja Svetega Duha, ki je življenje Boga in njegova ljubezen, tako tudi naša molitev omogoča nove odnose med človekom in Bogom in med ljudmi. Molitev je dihanje življenja Božjega duha, ki smo ga pričeli živeti pri krstu.
Sveti Duh in Božje življenje lahko v nas radikalno spremenita egoistično življenje, žalost, bolečino, slabo voljo, zlost, nezvestobo … in prineseta mir, veselje, potrpežljivost, dobrohotnosti, dobroto, zvestobo, svobodo… Vsak kristjan postane s krstom prebivališče Svetega Duha. Zato nikoli ne obupano reči, pri meni ali pri nas to ni več mogoče. Tudi drugih nikoli dokončno ne »opišimo«. Marveč molimo in nebesa se bodo odprla!
Naj vam bodo, drage poslušalke in poslušalci RO, nebesa noč in dan odprta in v ta duhovni »prostor«, kjer je z vami v vrsti tudi Gospod, prinašajte svoje nemoči, bolečino in radosti – kajti Bog je vedno večji od vsega človeškega in zemeljskega. On zemeljskega ne uničuje, razen greha in krivde, marveč poveliča. Zato je pri krstu stopil tudi v mojo in tvojo vrsto. Bogu hvala!
Amen!
