Blaž Lesnik
Matej Kržišnik
Andrej Šinko

Politika brez ogledala

22.01.2010, 16:02

Tam, kjer se človek začne, tam se tudi konča. In kje se je človek začel? Na to vprašanje različni misleci različno odgovarjajo. Eni pravijo: »Ko je ustvaril prvo orodje«, drugi »Ko je napravil narisal prvo sliko«, tretji »ko je začel častiti bogove«, četrti »ko je izrekel prve besede« itd. Kaj je torej tisto, kar človeka naredi človeka?

Ali sta to delo in ustvarjalnost, umetnost in religija, morda jezik? Katerakoli teorija bi že bila resnična, vsaka predpostavlja nekaj temeljnega: človek je nastal v tistem hipu, ko je postal zmožen, pogledati se v ogledalo. Ogledalo je seveda človeštvo izumilo veliko pozneje. »Pogledati se v ogledalo« pomeni nekaj veliko globljega. To pomeni nekaj zelo enostavnega: sebe vidim ob pogledu na drugega, na svet, na prihodnost, na Boga. Karkoli pogledam, vidim sebe in je tako tudi prav. Šele s tem, lahko rečemo, si človek pridobi zavest o samem sebi.

Ko vidi človek samega sebe v ogledalu, dobi idejo o tem, kako izgleda, v čem so njegove dobre strani, v čem pomanjkljivosti. Brez ogledala bi hodil okrog vedno bolj zanemarjen in neurejen, rekli bi: vedno manj kulturen. Z drugimi besedami: zmožnost videti samega sebe v ogledalu drugih ljudi in sveta je tudi začetek kulture.

Ko te dni spremljamo tragedijo, skozi katero gre že tako ubogo ljudstvo Haitija, ne moremo, da si ob tem ne bi zastavljali vprašanj tudi sami o sebi. Haiti je danes ogledalo, v katerem se ogleduje ves svet. Malokdo lahko ostane neprizadet ob podobah tolikih trpečih. Tu se tudi začne meriti moja kultura. Kakor mi ogledalo, pred katerega stopim, pove, da se moram še počesati ali popraviti obleko, preden bom odšel zdoma, tako mi podobe haitijske tragedije govorijo, da je solidarnost tista dolžnost, brez katere se tudi prikazati ne smem v javnosti. Solidarnost sodi k našemu skupnemu življenju.

Kakor so presunljive podobe trpečih, nedolžnih ljudi, tako so presunljive tudi podobe mnogih, ki so prišli, da bi nesebično pomagali ne glede na to, da so s tem ogrozili svojo varnost, morda celo svoja življenja. Takšne tragedije so lakmusov papir, merilo, ki pove, kako visoko seže naša kultura, koliko sem še človek, ali sem še zmožen solidarnosti?

Izkazalo se je, da sta čut solidarnosti – in s tem človečnost – v naši sredi živa. Karitas je v dobrem tednu dni uspela zbrati 55.000 €. S tem se je pridružila vsoti 31 milijonov evrov, ki jih je v tedni dni zbrala mednarodna mreža Karitas. Pomoč je namenjena najbolj osnovnim potrebam: nakupu vode in hrane, postavljanju šotorov in preskrbi z zdravili.

Žal so prav težke preizkušnje in tragedije tiste, na katere je treba čakati, da se ob njih pokaže tudi globina človeške človečnosti, solidarnosti, povezanosti. Že stari Rimljani so imeli pregovor, da se »pravi prijatelji razkrijejo šele v stiski«. In še eno žalostno dejstvo: solidarnost in povezanost se krepita v nesrečah. In tu si postavljamo žalostno vprašanje: ali so nesreče in tragedije res edino sredstvo, ki morejo človeka prebuditi, ga spametovati, spodbuditi k dobremu, k več človečnosti?

Ob nastopu predsedniške funkcije je dr. Türk pokazal, kako napačno je razumel prav ta vidik družbenega življenja. »Nobene potrebe ni, da bi Cerkev posegala v tiste družbene dejavnosti na področju zdravstva, humanitarnih aktivnosti in socialne skrbi, kjer ima država vzpostavljene sisteme, ki dobro funkcionirajo.« (Delo – Sobotna priloga, 24.11.2007) Po njegovem takratnem mnenju je cerkvena Karitas odvečna, nepotrebna organizacija, saj je država s svojimi mehanizmi zmožna in sposobna vsakokrat in povsod učinkovito reševati nastale stiske in težave. Vzemimo njegove besede resno in dobesedno in pomislimo na posledice. V trenutni pomoči Haitiju seveda države veliko storijo, a kje bi bilo tistih 32 milijonov, ki jih je v pičlem tednu nabrala mreža Karitasovih ustanov. Je teh 32 milijonov tudi nepotrebnih. So mar odvečni? Nasprotno, v trenutnem položaju, ko ljudem v stiski pride prav vsaka najmanjša plastenka vode, je še kako potrebna vsakršna, tudi najmanjša pomoč, tudi kapljica v morje.

Namesto z omejevanjem dobrodelnosti bi moral dr. Türk svojo predsedniško funkcijo začeti s prav nasprotno držo – s spodbujanjem vsakršne, kakršnekoli dobrodelnosti, ne glede na prapor, pod katerim se dobrodelnost razvija. Žal je v svojih besedah razkril model, ki se v slovenski politiki in javnem mnenju že predolgo vleče. To je model izključevanja. Prepogosto smo priče raznim »Ne-jem«, raznim izključitvam, ki raje vidijo, da nečesa, kar nekomu ni po volji, ni, kakor da bi s tem prišli do neke pozitivne rešitve v blagor ljudem. Kakor je ob začetku svoje službe predsednik izrazil svoj »Ne!« karitativnemu in socialnemu delu Cerkve, tako se ti »Ne-ji« vrstijo v drugih primerih, ne da bi tisti, ki o tem poročajo, poskušali razumeti, o čem je sploh govora. Takšnega »Ne-ja« je na primer deležen izraz »verski pouk v šoli«. Takšnega »ne-ja!« je pravzaprav Cerkev deležna kar na splošno. Dovolj je iz včerajšnjega tiska vzeti za primer članek z uvodnikom: »Tudi v Sloveniji smo priča vmešavanju cerkve v javno življenje …« Toda, ali »izraziti svoje mnenje« že pomeni vmešavanje v javno življenje? Ali kristjani niso državljani Republike Slovenije s pravico do govora? Bi res v Sloveniji Cerkev morala biti povsem tiho? In, ali se res ne bi smela prikazati tudi takrat, ko nedvomno dela nekaj dobrega, kakor je to v primeru karitativnega in socialnega dela.

V vrsto takšnih nesmiselnih »ne-jev«, ki politiko do konca uničujejo, sodi tudi dogodek, ki se mi je pripetil pred dnevi kot uredniku Bogoslovnega vestnika. Revija izhaja že 90-let; v njej vrhunski strokovnjaki obravnavajo vprašanja s področja religije, družbe, človeka ipd. Pričakovati bi bilo, da bo revija novega direktorja Urada za verske skupnosti zanimala oz. jo bo vsaj po službeni dolžnosti kdaj pa kdaj vzel v roke. A ena prvih stvari, ki jih je novi direktor naredil, je bila ta, da je urad odjavil revijo, ki bi že zgolj zaradi zaslug, da je za njo 90-let soustvarjanja slovenske humanistike in znanstvene terminologije, sodila na police Urada za verske skupnosti. In da je ironija še večja: v istem času se je na revijo naročil srbski minister za verska vprašanja. Še več, zaprosil je, da mu pošljemo vse zvezke revije od začetkov njenega izhajanja. Komu in kako torej služi naša politika? Se bo taisti uradnik udeležil slovesnosti ob nastopu službe pastirja katoliške Cerkve v Sloveniji, ki jo bo to nedeljo nastopil nadškof dr. Stres. Če je svojo službo razumel kot službo državljanom, ga bomo gotovo lahko videli na televizijskih zaslonih. Če ga ne bomo videli, potem tudi svoje službe ni razumel, kakor tudi ni razumel nečesa, kar zelo dobro razume srbski minister za verska vprašanja.

Vsekakor takšna drža slovenskega političnega vodstva in mnogih zastopnikov sedme sile ne ustvarjajo pogojev, v katerih bi lahko državljani tudi v nekriznem času razvijali svojo človeško kulturo, katere bistvo sta tako duhovnost kakor solidarnost.

Če hoče človek biti močan v času krize, mora biti na to že vnaprej pripravljen. Rimljani so imeli pregovor: »Če želiš mir, pripravljaj vojno!« Z drugimi besedami: če hočemo, da bodo krizni trenutki čim manj krizni, čim bolj znosni za najbolj prizadete, potem že sedaj potrebujemo vzgojo za solidarnost in povezanost, spodbujanje k dobrodelnosti v raznih – in zakaj ne »cerkvenih« – ustanovah, kakor sta Karitas, Vincencijeva zveza dobrote, Vera in luč in mnoge druge. In ne nazadnje: koristno je seznanjanje s tem, kako so predniki skozi tisočletja odgovarjali na vprašanje: Kdo je človek? V čem je njegova človečnost? V čem je njegova sreča in odrešenje? O tem – o ničemer drugem! – bi učil verski pouk. Ena glavnih vaj v grški filozofiji je bila t.i. praemeditatio malorum: da bi človek bil čim bolj odporen proti hudemu, ki ga lahko v prihodnosti doleti, si je to hudo že vnaprej predstavljal.

A kaj, ker iz naše politične kulture ni mogoče odpraviti političnega ekskluzivizma, izključevanja, ki deluje po načelu: »Ne! – pa četudi svet propade!« »Ne! – pa četudi gre za nekaj dobrega.« Takšna politika ni nedolžna šala. Takoj po novem letu smo lahko v novicah brali poročilo o dveh dogodkih s Poljske. Mladostniki, stari okoli 20 let, so zaklali dva vrstnika: prvega, da bi videli, kako človek umira; drugega, ker naj bi to sodilo k novoletni zabavi. Temu pravimo »pojav barbarizma.

Takšni dogodki niso naključni. Barbarizem je posledica politike, ki je sama po sebi nihilistična, nezmožna, da bi sprejemala drugačnost in se ob njej učila in rasla; politika, ki misli, da je enakost mogoče zagotoviti z brisanjem drugačnosti, z izključevanjem, pomeni konec kulture. Sociologi že govorijo o kolapsu, o sesutju kulture, o dekulturaciji. Zato je skrajni čas, da se tudi slovenska politika postavi pred ogledalo državljanov, jim stopi naproti in jim začne služiti. Predolgo že živi od načela: Deli in vladaj!, ki poriva družbo na rob kulture.

Zato nikakor ne bo napak, če bi v premislek vzela besede, ki jih je izrekel novi ljubljanski nadškof metropolit: »Pristojnosti med ustanovami so seveda ločene, življenje pa je prepleteno, komplicirano, isti ljudje so hkrati državljani, so člani župnije, so člani nogometnega kluba ali pevskega zbora ... Te stvari se prepletajo in tu prihaja nujno do sodelovanja. To sodelovanje je dobro za vso skupnost. Sodelovanje terja dogovarjanje, medsebojno spoštovanje in medsebojno pomoč. Cerkvene skupnosti iz tega ne morejo biti izvzete.«

Ko človek pozabi, da so drugi njegovo ogledalo, merilo njegove človečnosti, začne njegova kultura usihati. Kjer se človek začne, tam se tudi konča.

24 ur molitve in posta za domovino bo pod geslom Naj nas poveže molitev! (photo: ARO) 24 ur molitve in posta za domovino bo pod geslom Naj nas poveže molitev! (photo: ARO)

V ŽIVO: 24 ur molitve in posta za domovino

Tudi letos, ob 31. obletnici samostojne slovenske države, Slovenci doma in po svetu vnovič ustvarjamo verigo molitve in posta za domovino, tokrat pod geslom »Naj nas poveže molitev!«. Molitev bodo ...

Družina vstopa v eno od rimskih bazilik (photo: Posnetek zaslona vabila na Svetovno srečanje družin) Družina vstopa v eno od rimskih bazilik (photo: Posnetek zaslona vabila na Svetovno srečanje družin)

Ulice Rima napolnilo družinsko veselje

V Rimu se bo nocoj začelo 10. Svetovno srečanje družin. Do nedelje bo dva tisoč predstavnikov z vsega sveta prisluhnilo pričevanjem in iskalo odgovore na sodobne izzive družine. Vodilna misel bo: ...

Prof. dr. Janez Zidar, specialist nevrologije z Natašo Ličen po oddaji na Radiu Ognjišče (photo: Rok Mihevc) Prof. dr. Janez Zidar, specialist nevrologije z Natašo Ličen po oddaji na Radiu Ognjišče (photo: Rok Mihevc)

Kaj povzroči bolezen ALS?

Vzroki za nastanek ALS niso znani, hipotez pa je več. Še pred leti se je zdelo, da je vzrok lahko en sam. Danes smo skoraj prepričani, da je vzrokov več in da jih je pri posameznem bolniku lahko ...