Praznični sklepi. Zgolj mit ali resnična priložnost?!

Naš pogled | 05.01.2010, 11:44

V tokratnem Našem komentarju je Nataša Ličen razmišljala o prazničnih sklepih. Prepričana je, da „če želimo, da nas prazniki napolnijo, je treba najprej nekaj izprazniti. Odložiti zastarelo, vse tisto, kar nam ne more biti v ponos, kar kvari veselje in mir, nam in seveda tudi drugim. Izprazniti nekatere kotičke, ki smo jih zastrupili, prenapolnili z zamerami, slabimi mislimi in podobnim.“

Verjamete v modrost ali bolje previdnost ljudstva, ki pravi, tako kot leto začnemo, se bo tudi nadaljevalo? Prazne besede ali izkušnje generacij pred nami, pridobljene skozi stoletja hrepenenj in različnih usod, ki jih piše življenje? Morda pa gre za še eno od mnogih spodbud k spremembam, za klic, naj se vendar streznimo, premislimo in kar ni dobro spremenimo. Koliko starih rekov nas tako spodbuja in obenem svari pred posledicami, če s slabimi navadami in razvadami nadaljujemo in se ne menimo za tegobe, ki jih prinašajo. Vsako novo obdobje, ne glede na to, kaj ga določa, je klic k spremembam ali vsaj k premisleku, kako uspešna pot je za nami in kako želimo naprej.

V času, ko se staro leto poslovi in začne novo, ga skorajda ni človeka, ki bi vsaj za trenutek ne pomislil na preteklo in se pomudil ob razmisleku, kaj bi bilo lahko bolje. Pri mnogih je to le trenutek, ujet v praznični evforiji in pravzaprav nima prave in trdne podlage v realnih hotenjih. Je le utrinek misli kot posledica vsesplošnega razpoloženja. Sodi pač v ta praznični čas. Kot običaji, ki jih praznujemo, pa čeprav morda ne poznamo njihove simbolike in globljega pomena. Takšni prazniki so prazni. Ničesar nam ne dajo, kaj šele, da bi nas opogumili, obogatili in nam prinesli moči ter utehe za naprej. V tem sta namreč smisel in namen praznikov. Ustaviti se, premisliti, poglobiti in narediti korak naprej, ga usmeriti v pravo smer, če dosedanja morda ne prinaša sadov.

Prvinsko hrepenenje v ljudeh je prav želja po boljšem in prijaznejšem. Se zgodi, da v življenju nad čim obupamo in vržemo puško v koruzo, le redko pa bomo priče nekomu, ki je ovrgel upanje v boljši jutri in zavrgel želje po lepšem življenju. To je sila, ki tako kot rdeča tekočina z utripanjem srca kroži po naših žilah. In ta sila se polni, pridobiva na moči tudi s prazniki, če jih seveda pravilno praznujemo.

Če želimo, da nas prazniki napolnijo, je treba najprej nekaj izprazniti. Odložiti zastarelo, vse tisto, kar nam ne more biti v ponos, kar kvari veselje in mir, nam in seveda tudi drugim. Izprazniti nekatere kotičke, ki smo jih zastrupili, prenapolnili z zamerami, slabimi mislimi in podobnim. Temu izpraznjenemu, očiščenemu „prostoru“ pa potem dati novo vsebino. Seveda ne takoj, ne bo šlo kar čez noč in brez našega truda in prizadevanj. Šlo bo počasi. Naj se polni postopoma. Tako da ga lahko sproti čistimo, odstranjujemo slabo ter sčasoma v njem nalagamo vse tisto, kar daje bogastvo srcu in mir duši.

Povedano od marsikoga zahteva preveč. Smo sposobni, dovolj osebnostno zreli za iskreno poglobitev vase, za izpraševanje vesti in potem, kar je morda še najtežje, za uresničitev sprememb?

Če se dokopljemo do sklepov, je to veliko. Žal pa ne dovolj. S tem smo šele na pol poti.

Najzahtevnejše nas šele čaka. Trčimo ob oviro, kako naprej, kje začeti. V življenju nismo sami, sobivamo, smo del družbe, morda so se odnosi z drugimi že preveč zapletli. Kako naj uresničimo, začnemo v življenju s spremembami, ko pa to ni odvisno samo od nas, ko pa so za naše želje po boljšem nujno potrebni tudi drugi, ljudje, katerih misli morda niso enake našim? Kdo ve, če tudi oni nosijo v srcu želje po lepšem in prijateljskem odnosu?

Nima pomena iskati odgovorov na takšna vprašanja. Tek brez konca je pričakovati od drugih spremembe. Še večji nesmisel, da se bodo spremenili drugi in s tem nam olajšali pot v lepši in prijaznejši jutri. Naj se sliši kot lajna, pa je vendarle edini nasvet, star že veke, ne spreminjaj drugih, spremeni sebe in lepše ti bo.

Nocoj je tretji sveti večer. Modri z vzhoda se poklonijo Gospodu. Kakšen bo naš dar Njemu, ki je upanje in vir Ljubezni do vseh in do nas samih. Poklonimo mu iskrenost, naše odprto srce, da bi nam ga pomagal napolniti z vsem tistim, po čemer hrepenimo in kar nam morda manjka v življenju.

Lepo praznovanje vam želim in izpolnjujoče leto 2010.