Dr. Bojanka Štern: V primeru asistiranega samomora ta ne bo naveden kot vzrok smrti

| 11.10.2025, 06:10 Marjana Debevec

Zdravnica dr. Bojanka Štern je na Pohodu za življenje spomnila, da imamo v ustavi zapisano pravico do nedotakljivosti življenja. Opozorila pa je tudi na izkrivljanje besed v primeru zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Potem ko je navedla več njegovih je povedala, da je v Kanadi že 15 odstotkov transplantiranih organov pridobljenih z evtanazijo. Objavljamo njen celoten nagovor.

Tukaj sem zato, da spregovorim verujočim in neverujočim. Zelo sem bila vesela, ko sem zaznala novico, da so verske skupnosti pozvale vernike k podpisu, torej pobude za referendum.
Hkrati pa žalostna, ker neverujoči ostajajo zunaj tega okvirja.

Zavajajo z besedami

Povedati moram, da je temeljni postulat humanistične etike nedotakljivost človekovega življenja, tako kot je temeljni postulat religiozne etike svetost življenja. Mi imamo v ustavi zapisano pravico do nedotakljivosti življenja. Ne glede na to so poslanci 27. julija letos na izredni seji sprejeli zakon, ki ga imenujejo zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. To je novo rek.

Namen novo reka je, da odvrne z besedo debato od bistva. To je zakon o pomoči pri samomoru in to je zakon o dolžnosti zdravnika in zdravstvenih delavcev o pomoči pri samomoru.

Če začnem pri prejšnjem referendumu. Takrat je bilo na listku splošno vprašanje, ki se je glasilo: Ali ste zato, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja? Zagovorniki zakona so govorili o neznosnem trpljenju in ponavljali to mantro ob vsaki priložnosti.

Pomoč pri samomoru največja zdravstvena korist?

Človek bi moral biti brez srca in brez pameti, da bi pristal na neznosno trpljenje, če mu je to prisojeno in določeno. Vendar temu ni tako. Mi imamo paliativo, ki lahko pomaga pri lajšanju bolečin, pri lajšanju strahu, pri lajšanju dušenja. To ni več situacija iz pred 2500 let, ko je Hipokrat rekel, da ne bo dal strupa nikomur, če tudi bi ga za to prosil.

Zakon sam v tretjem členu govori, da je sprejet z namenom največja zdravstvene koristi. Torej smrt, pomoč pri samomoru je za snovalce zakona največja zdravstvena korist za bolnika.
Potem govori o načelu spoštovanja človekovega časa.

Če berete zakon, vidite, kako so pohitreni vsi ti roki tri dni od izjave človeka, da želi biti usmrčen, torej da želi storiti samomor, mora zdravnik to posredovati naprej, potem ga pogleda še en zdravnik in potem ga pogleda psihiater in tudi tam mora v treh dneh odločiti, ali je ta človek duševni bolnik.

Pri čemer vam moram povedati, da je termin duševna bolezen meglen. Po enem, torej splošno veljavnem dojemanju duševne bolezni gre za ljudi, ki so izgubili stik z realnostjo. In duševna bolezen in duševna motnja se tukaj v tem zakonu prekrivata.

Duševna motnja je tudi, se dogaja ljudem, ki so povsem pri polni zavesti. Zakon govori tudi o duševnih bolnikih, pri čemer ne definira, kdo to je.

Potem, naslednje načelo, načelo spoštovanja osebnosti in dostojanstva. Povejte mi vi, kakšno dostojanstvo je to, da jaz pomagam človeku storiti samomor.

Zdravnikom bi odvzeli pravico do ugovora vesti

Pri čemer sem izvedela, da so pripravljavci zakona lobirali pri državnih inštitucijah, da bi zdravniku odvzeli pravico do ugovora vesti - odvzeli pravico, to je njihovo razumevanje spoštovanja, da bi vzeli zdravniku pravico do profesionalne avtonomije in do zadnjega dostojanstva, ki ga zdravniki v tej družbi še lahko zagovarjamo, ne da bi bili pri tem napadeni, pa tudi pri tem smo napadeni.

Naslednje načelo je načelo jasnosti in transparentnosti. Naj vam povem, da v zakonu piše v 21. členu za potrebe zdravniškega potrdila v smrti se pacientova smrt, ki je nastopila kot posledica postopka uveljavljanja pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ne šteje kot neposredni vzrok smrti. Šteje se huda neozdravljiva bolezen ali druga trajna okvara zdravja.

To pomeni, da ljudje, ki bi bili usmrčeni s pomočjo asistiranega samomora, na njihovem mrliškem listu ne bi pisalo, da se je zgodil asistirani samomor. Se pravi, mi ne bi imeli niti enega podatka, kaj se s temi ljudmi dogaja, niti ne bi imeli statistik.

Za asistirani samomor po tem zakonu se lahko odloči vsak, ki je star 18 let ali več. Zdaj si pa vi predstavljajte, ta človek si izbere prostor in čas, kjer naj bi se naj ta samomor s pomočjo zdravnika, diplomirane medicinske sestre ali drugega zdravstvenega osebja, zgodil.

Kaj če bodo bolnika usmrtili v vašem stanovanju?

Če si ta človek izbere vaše stanovanje, kjer je podnajemnik ali če si izbere nek motel v nekem zakotju, bo zdravnik moral priti tja, izvesti samomor in kaj bo potem?

Verjetno, tega v zakonu ne piše, bo šla policija na dom povedati staršu ali bratu ali sestri, da so tega človeka našli in ko bo rekel, kaj se mu zgodilo, ne bo razlog asistiran samomor, ampak neka izmišljena na bolezen. To v tem zakonu piše.

Potem zavarovanje za primer smrti, tudi tam se ne navede asistiran samomor, lahko ga sklene človek en dan pred smrtjo, naredi asistiran samomor in tu ne bo nobenega problema.

Moram vam tudi povedati, da sem dobila informacijo profesor Slavčeve, ki mi je poslala predavanje profesorja Potorjeviča, ki sodeluje v Evropskem združenju za evtanazijo in me je opozorila na trgovino z organi.

V Kanadi že 15 odstokov vseh transplantiranih organov pridobljenih z evtanazijo. In dobivam informacije, da se uveljavlja geslo: nobeno truplo naj gre pod zemljo z enim zdravim organom.

V Kanadi že 15 odstotkov transplantiranih organov zaradi evtanazij

Jaz sem do tri leta nazaj mislila, da se to ne more zgoditi. Sedaj iz prve roke dobivam informacije, da je v Kanadi že 15 odstokov vseh transplantiranih organov pridobljenih z evtanazijo. In dobivam informacije, da se uveljavlja geslo: nobeno truplo naj gre pod zemljo z enim zdravim organom.

Torej, moj poziv je, da se udeležimo referenduma, da se zakon odpravi in da nemudoma pristopimo k sprejetju in pripravi zakona o paliativi, ki bo lahko ljudem dal možnost, da jih ne bo bolelo, da jih ne bo strah, da bodo ob umiranju pri njih ljudje, ki jim zaupajo in to je dostojanstvena smrt.

Zdravniku pa se ne bo nalagalo, da to storijo. Moram povedati, da obstaja v govor vesti, ampak en zdravnik je dovolj, da vse bolnike, ki želijo asistiran samomor v Sloveniji opravi. V Kanadi sta dva zdravnika doslej opravila 900 evtanazij.