Poletje kot prostor kreacije nečesa novega

Naš pogled 21. 07. 2026, 14:35 Nataša Ličen

V osrčju letošnje poletne in počitniške zgodbe smo. Večina je na oddihu, tisti, ki smo vpeti v delo, pa tudi skušamo vnašati nekaj več sproščenosti v vsakodnevni delovni ritem. Smo del okolja, oblikujemo ga in okolje nas, zato se tudi nehote, navzamemo nekaj splošnega bolj sproščenega razpoloženja, ki veje okrog nas in med ljudmi. Kar je prav. Poletju je treba dati svoje mesto. Nabiramo si novih moči, spuščamo tisto, kar nas obremenjuje, ustvarja napetosti in s tem v nas ter med nami nepotrebno dodatno nervozo. Rahljamo čas svojega prostora, s tem omogočamo ustvarjanje nečesa novega. Tako naj bi vsaj bilo.

Večina mesece prej razmišlja o poletju, o možnostih dopustovanja, komaj čaka na začetek pričakovanega. Potem ko pride, nas pogosto ujame nepripravljene. Ni mačji kašelj v trenutku izpustiti rutino in se v polnosti predati poletni kulisi. Če menjamo okolje - se za nekaj tednov preselimo v drug kraj ali državo, to gotovo občutno pripomore k drugačnemu dnevnemu utripu in doživetjem, ni pa garancija.

Ključno je notranje občutje. Sprememba v mislih, ne samo v zunanjem doživljanju. A kaj, ko gredo skrbi, običajne misli, ki se podijo po glavi, z nami tudi čez mejo, oziroma na dopustovanje. Celo tako je, da se ob izpraznjenem prostoru, ki se ustvari zaradi izpada vsakdanjosti delovnega, notranje skrbi, premisleki, še bolj glasno oglašajo in silijo v ospredje.

Poletje je čas razbiranja. Ne brezdelja, ampak iskrenega spraševanja o sebi, kje smo in kam si želimo. Ter predvsem, kako smo s seboj in sebi najbližjimi. Zato je lahko to obdobje velikega dela na sebi. Temu so namenjeni duhovni tedni, odmiki v tišini, v naravi. Ko se lahko še bolj povežemo s stvarstvom, Bogom. Ko se brezskrbno prepustimo vodi, da nas podpira in objame, ko ure in ure tiho ležimo, počivamo in poslušamo zvoke narave. Ko se v gibanju med valovi ali v hribih zavedamo bitja svojega srca, zaslišimo tudi glas notranjih globin. Takrat se v nas luščijo plasti vsiljenega. Prihajamo si bližje, bližje glasu lepote in smislu življenja.

Poleti (lahko)prepoznamo, kako malo potrebujemo za zadovoljstvo. Kako drugače lahko mineva, ali bi mineval čas, in v njem naše življenje. Uvidimo nastlano, kupe nepotrebnega, ki se kopičijo na več nivojih. Sodobna družba še vedno diha na gorivo potrošnje.

Ko sem v kratkem, dvodnevnem morskem oddihu opazovala vrvež, ki ga s prepolnimi vozički ustvarjamo v trgovini, sem se zavedala zapravljenega časa in priložnosti. Sredi dneva je bilo, v sončnem razgretem dnevu, trgovine z živili prepolne, še z večjim kupom pa izbrane stvari, ki se jih je vleklo k blagajni. Res potrebujemo vse to? Kaj v resnici želimo na-hraniti?

Kakor hitro sem lahko, sem zapustila zmešnjavo pretirano ohlajene hale. Zunaj je buhnila vame vročina in me opomnila na nesmisel tega početja. Pridemo k morju, na obalo, v letovišče, potem pa večino časa namenimo nabavi, prehrani, ležanju v klimatiziranih apartmajih, s telefoni. Ne vsi, prevelika množica pa žal počne ravno to v tednih tako težko pričakovanih in sploh ne samoumevnih počitnic. Pa pogosto še dragih.

Za dobro si v civilizacijsko urejeni družbi štejemo možnosti izbire. Če kdaj, je teh v sodobnem času veliko. A stranski produkt prevelike izbire je vse manj bližine. Če smo v stiku s seboj, vemo, da je mir vrednota, ki nas najbolj polni in znova utiri v prostor nam namenjene zgodbe.

Mir včasih povezujemo z odsotnostjo vsega. Pa ni nujno tako. Mir je bližina dragih oseb, je pomirjenost z življenjem – pa čeprav sredi vrveža, mir je bogastvo doživetij sredi koncerta v poletnem večeru, ob branju kakovostne literature ali poslušanju dobrega pogovora. Slednjih najdete množico v našem avdio arhivu in vsak dan na novo v etru radijskega programa. Med zadnjimi so me navdušili družinska zdravnica, ki najde svoj mir med najvišjimi vrhovi sveta, gozdar in pedagog, ki mlade spodbuja h kulturi hvaležnosti.

Posebej markanten je bil skrbnik Cankarjeve hiše na Klancu, ki nas je ob obisku radia in med pogovorom spomnil na pomen poznavanja pomembnih osebnosti našega naroda.

Kdaj ste nazadnje prebrali kaj njegovega ali delo katerega od ostalih veljakov naše besede?Slovenci izgubljamo svoj domovinski obraz tudi zato, ker ne poznamo dovolj svojih ljudi in njihovih prizadevanj za dobrobit naroda. Nismo tu od včeraj, več stoletij so predniki tudi za ceno svojega miru in življenja nagovarjali k prebujenosti, h kritični misli in odgovornemu sobivanju v širše dobro skupnosti. Saj vem, da zveni kot že nič kolikokrat zavrtena plošča. Ko sami slišimo, preberemo, doživimo, izkusimo, šele spoznamo. Zato so tako pomembne odločitve in dejanja, ne zgolj naučena teoretična načela.

Iz lastne izkušnje lahko trdim, da so tudi osebne stiske lahko manjše ob zavedanju splošnega zavzemanja za zdravo družbeno klimo, ki ima edina v moči zmanjševati tudi težo kriz. Naj bo v poletju čas tudi za polnjenje kulturnih vrzeli.

Moje poletje zato mineva s knjigami naših avtorjev v rokah, v senci domačega dvorišča in bližnjega bajerja, ter na poznanih vrhovih okoliških hribov. Iz leta v leto me vse bolj pomirja mir lokalnega okolja. Pred dnevi sem šele izvedela za ruševine gradu zelo blizu mojega bivališča. Kaj vse mi je še skrito, čeprav tako blizu mojega dosega?

To vprašanje me vznemirja, na vseh področjih. So ljudje, kraji, blizu meni, moji največji učitelji? Kot je moj notranji razbrazdani svet, katerega gabarite so ustvarjale več kot polstoletne izkušnje v sobivanju, največja lekcija, ki se je učim razumeti in sprejeti.

Mirno poletje želim, bogatih doživetij. Pa čeprav se ne boste oddaljili niti za streljaj od domačega. 

Ali ravno zato.

Nataša Ličen