Blaž Lesnik | (foto: Jaka Korenjak)
Upanje, ki se ne ustavi pri besedah
Komentarji Blaž Lesnik
Drugi julijski teden je bil razpet med tremi zavetniki Evrope: v nedeljo smo se spomnili slovanskih apostolov svetih bratov Cirila in Metoda, soboto, 11. julija pa goduje začetnik zahodnega meništva, sv. Benedikt, ki je s »križem, knjigo in plugom« narodom od Sredozemlja do Skandinavije prinesel krščansko oznanilo. Ob misli na te mogočne duhovne, zgodovinske in kulturne stebre stare celine potuje moje današnje razmišljanje s hvaležnim spominom mesec dni nazaj - v tisti petek, 11. junija, ko smo Kolesarji upanja iz ulice Janeza Pavla II. zavrteli pedala in usmerili krmila proti severovzhodu. Tisoč kilometrov oddaljeno romarsko središče Evrope v Čenstohovi (z ovinkom do Wadowic, rojstnega kraja svetega papeža Janeza Pavla II.) je devet kolesarjev doseglo po petih dneh romanja in molitve za mir.
Kopico foto, video utrinkov, izgovorjenih ter zapisanih besed sta v času romanja v svet požrtvovalno ponesla člana ekipe Jure in Rok, ki sta nas spremljala s kombijem. Nekaj svojih vtisov s kolesa pa bi sam strnil v naslednjih vrsticah. V času evropske utrujenosti, vojn, domačih delitev in pogosto praznih besed o miru, smo se možje odpravili na pot zato, da bi povedali, da je krščansko upanje nekaj konkretnega. Je odločitev, priprava, napor, skupnost in molitev.
Odločitev, da po lanskem svetoletnem romanju v Rim romamo na Poljsko, je kot zrel sadež dozorela v lanski jeseni. Zimski in pomladni čas sta bila namenjena duhovnim in fizičnim pripravam, ki so svoj vrh dosegle na zadnji majski dan, ko smo skupaj poromali do papeževega križa v Postojni, kjer se je odvilo srečanje mladih z Janezom Pavlom II. Kot smo zapisali v romarski Listini, ki smo jo 14 dni kasneje ponesli pred čenstohovsko Marijo, smo romali v zahvalo za ta papežev obisk, ki mnogim Slovencem ostaja v posebnem spominu. Stavek »Oče, potrdi nas v veri« 30 let kasneje še odmeva.
Želeli bi, da bi odmeval po vsej Evropi. Danes pogosto govorimo o evropskih sredstvih, varnosti, obrambi in mejah, občutno premalo pa o evropski duši, ki je neločljivo povezana s krščansko vero. Tudi sodobna Evropska Unija je sad prizadevanj globoko vernih očetov Evrope, ki so jih v želji po povezovanju in sodelovanju evropskih narodov vodila krščanska načela. To so bili francoski zunanji minister Robert Schuman, nemški kancler Konrad Adenauer in italijanski zunanji minister in predsednik vlade Alcide de Gasperi. Grozote druge svetovne vojne so zadale stari celini veliko rano, ki jo je bilo moč zdraviti samo z odpuščanjem, in to je moralo biti skupno delo. Danes Evropo trgajo nove rane, ko se med seboj že več kot 4 leta pobijeta slovanska naroda. Obenem ji odtekajo vitalne moči v neprestanem izgubljanju jasne smeri zaradi pozabljanja, kdo in zakaj smo. Zato so bolj kot kdajkoli na ključnih mestih potrebni močni in pošteni voditelji, ki bodo znali graditi mostove na pravih temeljih, ne pa samo koridorjev trhlih kompromisov in oportunističnega prilagajanja.
Vem, lažje reči, kot storiti. Pa vendar smo ob premagovanju naporov kolesarji upanja tudi te misli nosili s seboj. Upanje ni pasivno pričakovanje, da se bo nekaj uredilo samo; upanje je lahko tudi telesno, konkretno, naporno. In molitev za mir ima težo, kadar ni samo beseda, ampak postane pot. Pot neštetih izzivov na križiščih, v prometu, ko smo se v šali (nekajkrat tudi zares) spraševali, ali kolesarji med voznike na slovenskih, madžarskih, avstrijskih, slovaških in poljskih cestah ne vnašamo prej nemira kot miru. Nihče ni imun na nepotrpežljivost, jezo, prezir ali verbalno nasilje. A mir se začne prav tu v vsakem od nas, pa naj bo veren ali ne: v načinu, kako razmišlja ali govori o drugače mislečih (in v našem primeru drugače vozečih). Mir se torej začne z besedo in držo, v družini, medijih, politiki, Cerkvi... in na kolesu. S hvaležnostjo za vsak prevožen kilometer lahko rečem, da smo bili podoba miru, ki ne kriči, ampak vztraja, sicer ne bi prišli do cilja. Dosegli smo ga vsi – kot skupina, v kateri je najpomembnejši najšibkejši člen.
Ko smo na dan državnosti po skupni maši v Arboretumu odkolesarili še do naše zadnje postaje na Brezje, kjer smo Listino predali v varstvo Marije Pomagaj, sem razmišljal prav o moči skupnosti. Hočeš ali nočeš smo tako ali drugače povezani med seboj. Drug na drugega vplivamo s svojo držo, z dobrim ali slabim ravnanjem. Največjo moč (in odgovornost) nosijo seveda tisti, z večjim vplivom, ki jim danes pravimo »vplivneži«. V tem poletnem času, ko si bo tudi papež Leon vzel čas za počitek, molitev in šport, sklepam svoje razmišljanje s slednjim. Svetovno nogometno prvenstvo in Dirka po Franciji. Norveški nogometaš Erling Haage in slovenski kolesar Tadej Pogačar. Oba svetovni športni zvezdi, ki pa nista usmerjena vase in v lastne dosežke. Oba delujeta iskreno in neposredno ter kljub svetovni slavi ohranjata pristno podobo običajnih fantov iz Norveške oziroma Slovenije. Navijači ju doživljajo kot delavna, skromna in kar je najpomembneje - timsko usmerjena športnika, ki uspeh pripisujeta celotni ekipi in ne le sebi. Svetel zgled v tem trenutku, na katerega velja opozoriti. In še nekaj – oba sta Evropejca.
Kot smo tudi Kolesarji upanja, ki smo želeli spomniti, da mir ne pride sam od sebe, da hvaležnost ni nekaj staromodnega ali preživelega in da se vera najbolje živi takrat, ko se ne govori veliko, ampak vztrajno poganja pedala. Upanje ni beg iz resničnosti, ampak način, kako kristjan vstopi vanjo.
