Slovenija, od kod lepote tvoje

Naš pogled 16. 07. 2026, 08:32 Jure Sešek

Od dneva državnosti, ki smo ga z mnogimi vami, dragi naši poslušalci, preživeli skupaj, od vznesene pesmi Prifarskih muzikantov, zahvale Bogu za domovino, od našega praznovanja v Arboretumu se sprašujem: kdo ima prav. Mi, ki smo srčno in iskreno mahali z zastavami in se veselili, ali »kolesar« Jenull, ki se je javno zgražal nad Janom Plestenjakom, ki je na omrežjih objavil ponos ob dnevu državnosti, hvaležnost, da lahko izobesi zastavo samostojne države. Težko verjamem, koliko nesramnega norčevanja je bilo ob državni proslavi. Ne mislim na kritike, mnoge upravičene. Mislim na nesramno zmerjanje, poniževanje, smešenje. Nastopajočih, slovenskih simbolov, osamosvojitve…

In ob vseh mojih premišljevanjih, dvomih in jezi, so mi resnico v teh dneh pokazali prijatelji, ki so prišli od daleč. Minule dni smo preživeli s prijatelji, s Slovenci iz Združenih držav Amerike. Obiskal nas je častni konzul naše države v Minnesoti, Miro Medved, njegova soproga Karen in njun najstarejši vnuk Maks. Ja, Maks, brez x-a v imenu, Maks, ki ima sestro z imenom Živa. Pisano z Ž-jem, kot poklon koreninam in jeziku dedka, ki je bil po vojni primoran zapustiti rodno grudo z vso družino. Ljubelj, Vetrinj, Spittal. Po petih letih pa v Ameriko. Zgodba o morilcih in preživetju, odpuščanju in nikoli izrečenem priznanju, kaj šele opravičilu ... Želeli smo jim pokazati Slovenijo. Našo skupno domovino.

Križarili smo po krajih, ki jih sami skoraj ne opazimo več, ker so del našega vsakdana. Oni pa so gledali drugače. Z očmi človeka, ki ve, da nič od tega ni samoumevno. Človeka, ki se spomni, kako je pokojni oče desetletja ohranjal jezik, navade, spomin, ljubezen do očetnjave, Večkrat sem se zalotil, da sem občudoval njih bolj kot oni naše lepote. Njihovo navdušenje, občudovanje. Ko so se ustavili ob razgledu, ki bi ga gostitelji skoraj spregledali, ko so pripovedovali o svojih koreninah, ko so z veseljem peli slovenske pesmi. In to ne ene ali dveh. Pesmi, ki jih pri nas vedno redkeje slišimo in še bolj redko zapojemo. Pesmi, ki jih mladina pod Triglavom ne pozna več. Pa bi jih morala.

Ob teh spoznanjih me je postalo skoraj malo sram. Mnogi izmed nas, ki živimo v Sloveniji, ne znajo več zapeti niti preproste ljudske pesmi. Oni pa jih nosijo s seboj čez ocean. Kot del svoje identitete, kot most do svojih dedov in babic. Kot vez z domovino, ki je nikoli niso nehali zares ljubiti. Koliko resnice je v tem, da človek pogosto začne ceniti dar šele takrat, ko ga izgubi.

Mi imamo Slovenijo vsak dan in zdi se nam samoumevna, oni pa jo že desetletja nosijo v srcu.

Ko spoznavam, koliko jim pomeni, kako zelo jo v svojih spominih in mislih idealizirajo, raje zamolčim kakšno resnico, ne govorim o potezah odgovornih ali o razmišljanju ljudi na omrežjih, komentarjih pod različnimi objavami. Zamolčim jih in mi je hudo.

Srečevali smo se z mnogimi, ki delajo v turizmu. Večina je bila čudovita, srečevali smo se s prijaznostjo, nasmehi in pripravljenostjo pomagati. Hvala vsem, ki se zavedajo, da s svojim delom ustvarjajo podobo Slovenije, skrbijo, da gre dober glas v daljno vas, gost pa čaka, da pride nazaj.

Najgloblje pa se me je dotaknil prizor, ki nima nič skupnega z običajnim turizmom in ogledi Slovenije.

Gospod Miro je vnuka peljal po poti z Gorenjske prek Ljubelja. Pokazal mu je samostan in cerkev v Vetrinju, pripovedoval o stiskah tisočih, ki so bili primorani bežati po vojni, govoril o hvaležnosti do dr. Meršola, ki je posredoval, da se je ustavila nečloveška in nerazumljiva morija po vojni. Ni bilo veliko besed, niso bile potrebne. Tam je govorilo srce, jokal je pogled na kip Marije z mrtvim Jezusom, pričevalo je obeležje, ki bi ga moral poznati vsak Slovenec. Pa ni bilo v šolah niti besede o Vetrinju. Res ne vem, če je danes kako poglavje o tem v zgodovinskih učbenikih.

Takole piše: "Naša rešitev, o, Marija, je v tvojih rokah. So molili v junijskih dneh 1945 slovenski begunci v tem svetišču. Njihova prošnja je bila uslišana. Zdravnik dr. Valentin Meršol je v sodelovanju s kanadskim majorjem Paulom Barrejem 4. Junija 1945 na vetrinjskem polju preprečil, da bi britanske vojaške oblasti izročile okrog šest tisoč civilnih beguncev njihovim zasledovalcem in jih tako obvaroval gotove smrti. Preživeli begunci in njihovi potomci izrekajo Mariji srčno zahvalo za rešitev in se hvaležno spominjajo rešiteljev."

Dano mi je bilo biti ob obeh: preživelem civilnem beguncu in njegovem potomcu, Gledal sem dedka, ki vnuku že dolgo pripoveduje svojo življenjsko zgodbo. Ne zato, da bi obujal zamere, ampak da bi otrok vedel, od kod prihaja. Da bi razumel, zakaj je družina pristala v Ameriki, zakaj stari oče joče, ko pripoveduje o cerkvi v kateri je bil krščen, zakaj tako rad govori slovensko, zakaj v hiši starih staršev vrtijo Avsenike in Slovenski oktet in zakaj je Slovenija več kot le država na zemljevidu. Cerkev v Vetrinju bo tudi meni za vedno ostala v spominu. Ob v molitev sklenjenih rokah različnih generacij, njihovih solzah v očeh in zgodbah spomina sem razumel, da se domoljubje ne rodi iz političnih govorov. Rodi se v družini. Vzbrsti, ko oče otroku pove zgodbo svojih staršev. Ko babica nauči vnukinjo molitev v maternem jeziku. Ko skupaj zapojejo pesem, obiščejo grobove prednikov in, ko mladi spoznajo, da svoboda, v kateri živimo, ni padla z neba.

Morda prav zato Slovenci po svetu pogosto ljubijo Slovenijo bolj kot mi. Ker so morali zanjo veliko žrtvovati. Ohranjali so ji brez šole, brez države, brez vsakodnevnega slovenskega okolja. Ostali so Slovenci zato, ker so se za to odločili.

Mi pa imamo vse omenjeno, pa se obnašamo, kot da ni vredno posebne pozornosti. Vidim, da je bila moja jeza opravičena, ko sem ob dnevu državnosti z žalostjo poslušal razmišljanja, da naj se ne navezujemo preveč na zastavo. Da meje niso pomembne. Da je poudarjanje narodne pripadnosti že skoraj nekaj sumljivega, praznovanje državnosti infantilno in, da domoljublje ni nič drugega, kot izprijeni nacionalizem ... Res?

Tak pogled bi težko utemeljili mojim prijateljem s severa Združenih držav Amerike. Težko. Njim, ki skrbno čuvajo slovensko zastavo, ki plapola pred hišo v Minneapolisu, njim, ki svoje vnuke učijo slovenske pesmi, vsem, ki z ganjenostjo stopijo na slovenska tla in vedo, da narod brez jezika, zgodovine in spomina prej ali slej izgine.

Ljubiti svojo domovino ni nacionalizem, ta se začne tam, kjer zaradi ljubezni do svojega preziraš drugega. Domoljubje pa je nekaj povsem drugega. Je hvaležnost, odgovornost, spoštovanje daru, ki smo ga prejeli. In sem, dragi vodja ljubljanskih kolesarjev, sodi tudi spoštovanje zastave, sem sodi ljubezen do domovine. Pa naj se vam kaj takega zdi še tako trapasto.

Prijatelji bodo jutri odpotovali nazaj čez ocean. Vem pa, da bodo veliko pustili tudi pri nas, v meni. Upam, da bo njihov pogled še nekaj časa ostal tudi moj. Da bomo znali občudovati Slovenijo, znali in hoteli zapeti slovensko ljudsko pesem. Želim si, da bi želeli otroke in vnuke peljati po poteh naše zgodovine in, da bom brez zadrege rekel: »Hvaležen sem, da sem Slovenec.« Ne zato, ker bi mislil, da smo boljši od drugih, ampak zato, ker vem, da je tudi domovina eden od Božjih darov. Kako je že zapisano, kako so molili v Vetrinju? "Naša rešitev, o, Marija, je v tvojih rokah."