Nedovoljena škofovska posvečenja - odziv dr. Slatineka na pismo in izjavo

Ob branju obeh besedil hitro dobimo vtis, da želi Bratovščina v javnosti ustvariti podobo žrtve nerazumevanja in krivičnega ravnanja Cerkve. Bralec lahko dobi občutek, da je papež Leon XIV. storil napako, ker jim ni prisluhnil in da je treba na Bratovščino gledati predvsem z usmiljenjem in razumevanjem. Še posebej čustveno močne so besede don Davida Pagliaranija, ki z uporabo evangeljskih podob zapiše, da so prosili kruha, pa dobili kamen; prosili ribo, pa dobili kačo; prosili jajce, pa dobili škorpijona.

Toda prav na tej točki je potrebna trezna in pravilna presoja dejstev. Svetopisemske podobe, ki jih avtor uporabi, so sicer retorično zelo učinkovite, vendar ne morejo prikriti bistvenega vprašanja: Bratovščina je zavestno, prostovoljno in premišljeno storila dejanje, ki ga Cerkev šteje za težko kaznivo dejanje. Nihče je v to ni prisilil, nihče je ni zavedel in nihče ji ni odvzel svobodne odločitve. Nasprotno, papež Leon XIV. jo je javno in očetovsko pozval, naj se vrne in naj škofovskih posvečenj ne izvrši.

Prvo pismo zato ni izraz kesanja ali obžalovanja. V njem ni mogoče najti niti ene besede, ki bi kazala na priznanje storjene napake. Prav nasprotno. Generalni predstojnik Bratovščine izrecno zapiše, da bodo to, kar so storili, »še naprej počeli«. Hkrati pa papežu obljubljajo zvestobo Cerkvi, ga prosijo za blagoslov in zatrjujejo, da želijo služiti njenemu dobremu.

Tu se razkrije notranje protislovje njihovega stališča. Nemogoče je hkrati zatrjevati popolno zvestobo Petrovemu nasledniku in obenem zavestno zavračati njegovo oblast na področju, kjer ima po božjem in cerkvenem pravu izključno pristojnost. Škofovsko posvečenje namreč ni zasebna zadeva posamezne skupnosti, temveč dejanje, ki zadeva občestvo vesoljne Cerkve in njeno hierarhično ureditev.

Kanonsko pravo je glede tega povsem jasno. Nihče ne sme podeliti škofovskega posvečenja brez papeževega mandata (kan. 1013 ZCP). Prav tako pravo jasno določa posledice takšnega dejanja. Zato ni mogoče ustvarjati vtisa, da je izobčenje posledica samovoljnega ali maščevalnega ravnanja papeža oziroma Dikasterija za nauk vere. Kazni niso izrekli papež, kardinal Fernández ali dikasterij. Kazen je nastopila zaradi svobodne in zavestne odločitve storilcev samih. Dikasterij je v svoji odločbi zgolj ugotovil in razglasil pravno stanje, ki je nastopilo zaradi storjenega dejanja.

Zato je težko razumljivo, da Bratovščina v svojem pismu papežu trdi, da so sankcije »objektivno nepravične in neveljavne«. Če je kazen neposredna posledica zavestno storjenega kaznivega dejanja, potem ni mogoče govoriti o njeni nepravičnosti, še manj pa o njeni neveljavnosti.

Drugo pismo odpira dodatna vprašanja. Bratovščina namreč sporoča, da je pri Dikasteriju za nauk vere vložila zahtevo za popravo ali preklic odločbe. Toda tu se nehote postavlja vprašanje: kaj pravzaprav pričakujejo od Cerkve? Sami so storili dejanje, ki ima po cerkvenem pravu natančno določene posledice, sedaj pa prosijo za odpravo odločbe, ki je te posledice zgolj uradno razglasila.

Kot kanonistu mi je takšno pravno sklepanje težko razumljivo. Če je Bratovščina svoje ravnanje pripravljena zagovarjati s pomočjo kanonskega prava, potem mora sprejeti tudi celoto kanonskega prava in ne le tistih določb, ki ji v danem trenutku koristijo.

Kanonsko pravo namreč zelo jasno določa tudi pot, po kateri prenehajo cerkvene kazni. Pot ni v pravnem manevriranju ali v retorično dovršenih pismih, temveč v resničnem spreobrnjenju storilcev. Za odpravo kazni je potrebno kesanje, odstop od trdovratnosti, priznanje storjene krivde in obljuba poboljšanja. Cerkvene kazni so po svoji naravi zdravilne. Njihov namen ni kaznovati zaradi kaznovanja, temveč storilca privesti do spreobrnjenja in ponovne polne povezanosti s Cerkvijo.

Zato bo Dikasterij za nauk vere moral njihovo zahtevo presojati v okviru veljavnega prava. Če pri vlagateljih ni videti kesanja, če vztrajajo pri pravilnosti svojega dejanja in celo napovedujejo, da bodo podobno ravnali tudi v prihodnje, potem je težko pričakovati drugačen odgovor, kot ga predvideva cerkveno pravo (prim. kan. 1735 ZCP).

Obe pismi zato žal ne kažeta poti vračanja v polno občestvo Cerkve, temveč kažeta predvsem vztrajanje pri lastnem prepričanju in poskus moralnega ter pravnega opravičevanja storjenega dejanja. V nobenem od obeh besedil ni zaznati duha kesanja, ponižnosti ali pripravljenosti sprejeti očetovski klic papeža Leona XIV. k vrnitvi.

Verniki moramo biti zato pri presoji teh dogodkov zelo previdni. Čustveno močne besede in svetopisemske prispodobe ne smejo zasenčiti temeljnega dejstva: Bratovščina sv. Pija X ni bila kaznovana zato, ker ohranja izročilo Cerkve, ampak zato, ker je zavestno izvršila dejanje, ki ga Cerkev že stoletja šteje za hud poseg v njeno edinost in hierarhično ureditev.

Pot iz tega položaja ni v iskanju pravnih obvozov, temveč v tisti evangeljski poti, ki jo Cerkev že dva tisoč let predlaga vsem svojim otrokom – v poti kesanja, sprave in poslušnosti veri ter Petrovemu nasledniku. Ko bo Bratovščina pripravljena stopiti na to pot, ji bo Cerkev kot ljubeča Mati zagotovo odprla vrata svojega polnega občestva.