Srečanje razvezanih: Prava moč Cerkve ni v popolnosti njenih članov

CELOTEN NAGOVOR ŠKOFA ANDREJA SAJETA

Dragi bratje in sestre, dragi romarji!

Z veseljem vas pozdravljam na svetoletnem jubilejnem romanju, ki je posebej namenjeno vam, razporočeni in ponovno poročeni, pa tudi ločenim zakoncem in vsem, ki ste zaznamovani z razbitostjo zakona. Dobrodošli v Marijinem božjepotnem svetišču na Zaplazu, v letu, ki ga je papež Frančišek razglasil kot sveto leto upanja.

Ko slišimo naslov današnjega srečanja – »Božja ljubezen je pot in steza upanja, ki ne razočara« –, v njem prepoznavamo globoko resnico. Apostol Pavel v Pismu Rimljanom pravi: »Upanje pa ne osramoti, kajti Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). To pomeni, da je vir našega upanja v vsaki življenjski situaciji prav ljubezen, ki nam jo daje Bog, in ne naše moči ali naši dosežki.

Božja ljubezen je pot – ker nas vodi, spremlja, daje smer tudi ko sami ne vidimo izhoda. Je steza upanja – ker nam kaže, da noben poraz ni dokončen in nobena rana ni brez smisla. Je ljubezen, ki ne razočara – ker ni kot človeška ljubezen, ki je včasih krhka in minljiva, temveč je zvestoba Boga, ki ostaja za vedno.

Kakšen pomen ima poudarek tega leta na upanju? Ko papež Frančišek govori o upanju, ne misli zgolj na optimizem. Optimist verjame, da bo jutri bolje; kristjan pa upa, ker zaupa v Boga, ki je Gospod prihodnosti. V Svetem letu upanja nas papež vabi, da znova odkrijemo, da je naš temeljni odnos z Bogom zaveza ljubezni, ki se ne prekine niti ob naših slabostih in ranah.

Dragi bratje in sestre, vem, da mnogi izmed vas nosite globoke bolečine: razpad zakona, osamljenost, občutek zavrnjenosti.

Morda se vam zdi, da je vera nemočna ali da Cerkev ne more odgovoriti na vse vaše stiske. Vendar je prav v takih trenutkih upanje najmočnejše. Vera namreč ne obljublja lahkega življenja, ampak gotovost, da v nobeni temi nismo sami. Kristus je vstal iz groba – in to pomeni, da sta vsaka smrt in vsaka ločitev le prehodni, ne pa zadnja beseda.

Razporočeni ste morda večkrat občutili, da v Cerkvi nimate pravega mesta ali da ste potisnjeni na rob. Kot vaš pastir želim jasno povedati: v Cerkvi ste doma. Ste njen dejaven in pomemben del, vanjo morate biti vključeni. Cerkev je – kot pravi papež Frančišek – poljska bolnišnica, kjer ni prostora za popolne, temveč za ranjene.

Ko je papež Frančišek v letu 2016 izdal apostolsko spodbudo Radost ljubezni, je želel pokazati, da ideal družine obstaja, vendar se v konkretnem svetu srečuje z realnostjo ranjenih odnosov. Prav v tej krhkosti se lahko razodeva Božja moč. Frančišek pravi: »Čutiti morate, da ste del Cerkve, da vas nihče ne izloča; vaša pot je pot spremljanja, razločevanja in vključevanja.« To pomeni, da ste poklicani, da rastete v veri, četudi vaše življenjske okoliščine niso popolne.

Pri tem naj omenim moč pričevanja in vključevanja: Razporočenost ni le rana, temveč lahko postane tudi pričevanje. Kdor je sam okusil bolečino zavrženosti, lahko lažje razume druge, ki trpijo in jim pomaga. Vaša življenjska zgodba lahko postane dar za skupnost, vir bližine in sočutja.

Cerkev vas vključuje v svoje občestvo. Ste del Božjega ljudstva in vaša navzočnost bogati skupnost. Ne pozabimo, da nas tudi v nepopolnosti Bog kliče k svetosti. Vsak korak ljubezni, vsak trenutek odpuščanja, vsaka iskrena molitev so sveti kraji srečanja zBogom in priložnost za rast v veri.

Današnja Božja beseda nam v evangeliju polaga na srce: »Blagor tistim, ki poslušajo Božjo besedo in jo ohranijo« (Lk 11,28). Jezus jasno pove, da sreča ni odvisna od zunanjih okoliščin, temveč od tega, da poslušamo in živimo Božjo besedo. To je pot, ki je odprta vsem, tudi razporočenim.

Marija je blažena ne le zato, ker je bila Jezusova mati, temveč ker je sprejela Božjo besedo in ji sledila. Zato je vzor vsem nam. Njena resnična veličina je v poslušanju in uresničevanju Božje besede, kar velja za vsakega od nas. Kdor v veri sprejme Božjo besedo, je na poti k pravi sreči, četudi skozi solze. Nekdo mi je dejal: »Vsak dan berem Božjo besedo in si vzamem nekaj časa za premislek ob njej; zaradi tega se mi je življenje spremenilo, ga doživljam drugače, bolj polno.«

Cerkev je po besedah papeža Frančiška poklicana, da spremlja, razločuje in vključuje. To ni prazna fraza, temveč dejanska pot sočutja, ki jo želimo živeti tukaj in zdaj. Zato vas spodbujam: ne obupajte nad seboj, nad svojo prihodnostjo in nad Cerkvijo. Potrebujemo vas! Bodite protagonisti svoje vere, iščite možnosti za sodelovanje in ne čakajte, da vas kdo povabi. Bodite izvirni, ustvarjalni, poiščite načine, kako svojo vero živeti kar najbolj polno in v skupnosti z drugimi.

Danes se ne obračam le na razporočene, ampak na vse romarje. Sprejmimo ranjene medse kot brate in sestre. Opustimo opravljanje, opazke in grde poglede. Bodimo Cerkev, ki se ne boji ranjenosti, saj ve, da sama živi iz Božje milosti. Vsak od nas je grešen in potreben Božjega usmiljenja, zato nihče nima pravice obsojati drugih. Prava moč Cerkve ni v popolnosti njenih članov, ampak v tem, da smo vsi skupaj romarji na poti upanja.

Naj bo današnje srečanje znamenje, da Bog deluje tam, kjer mi vidimo konec. Naj Zaplaz postane kraj, kjer vsak začuti: »Tu sem doma, tu sem ljubljen, tu sem sem med brati in sestrami, ki me sprejemajo, pred mano je nova prihodnost.«

Na koncu vas izročam Mariji, Materi upanja, ki je stala ob križu, ko se je zdelo, da je vse izgubljeno. Ona je verovala v novo življenje in dočakala vstajenje. Naj vas krepi, da boste tudi vi vedno znova zmogli reči: »Gospod, vate zaupam.«

Naj vas vse spremlja beseda psalmista: »Veselite se, pravični, v Gospodu, slavite njegovo sveto ime!« (Ps 97,12).

Naj vas blagoslovi troedini Bog – Oče, Sin in Sveti Duh. Amen.