dr. Božo Cerar | (foto: STA)
Iskanje miru na pogorišču travme
Novice Urh Sušnik
Zavrnitev mirovnega načrta ameriškega predsednika Donalda Trumpa s strani izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja je na mednarodnem parketu dvignila veliko prahu in znova odprla vprašanja o prihodnosti Bližnjega vzhoda. A kot v pogovoru opozarja slovenski diplomat in pravnik dr. Božo Cerar, je treba vzroke za takšno držo iskati v globoki traumi izraelske družbe po napadu Hamasa oktobra 2023, ki je v temeljih spremenila duševnost tamkajšnjega prebivalstva.
Travmatični premik v izraelski javnosti
Po njegovem mnenju vprašanje umika iz Gaze in vzpostavitve palestinske države za tamkajšnjo javnost predstavlja vprašanje golega preživetja. Izkušnja vpada Hamasa in pokol civilistov, ki ga opisuje kot najhujšega po holokavstu, sta se globoko vtisnila v dušo povprečnega državljana. V Izraelu se je zato oblikovala jasna odločitev, da takšnega grozodejstva ob svojih mejah ne bodo več dopustili. Tako je po njegovi oceni iluzorno pričakovati umik iz Gaze, dokler oborožena skupina ne bo v celoti razorožena.
Poleg varnostnih razlogov pa sogovornik opozarja tudi na politično ozadje Netanjahujevih potez. Izraelski premier s svojo retoriko namreč nagovarja predvsem domače volilno telo in desničarske koalicijske partnerje. Čeprav je Hamas taktično preložil krivdo za propad pogajanj na nasprotno stran, izraelski voditelj ocenjuje, da mu javna zaostritev z ZDA v tem trenutku bolj koristi za lastno politično preživetje.
Paradoks dveh držav: Edina rešitev, od katere pa smo vse dlje
Kljub trenutnim nesoglasjem med Trumpom in Netanjahujem nekdanji veleposlanik poudarja, da dolgoročno druge rešitve kot vzpostavitve dveh samostojnih držav preprosto ni. Če bi Palestince vključili v nekakšen »Veliki Izrael«, bi ta država po njegovih besedah izgubila ali svojo židovsko ali pa demokratično naravo ter zdrsnila v sistem apartheida, na kar pa mednarodna skupnost ne bo pristala.
»Rešitev bo možna le, ko bo prevladal razum na obeh straneh: da Izraelci priznajo pravico Palestincev do samoodločbe in da Palestinci priznajo pravico Izraela do obstoja ter varnosti,« poudarja.
A pot do tja je izjemno zahtevna, saj tudi palestinska stran, predvsem Hamas, ki obvladuje pretežen del populacije, po vseh žrtvah še vedno ne pristaja na obstoj sosednje države. Po ocenah sogovornika smo od dejanske uresničitve modela dveh držav v tem trenutku zelo daleč, morda najdlje v zadnjih desetih letih.
Kakšna naj bo vloga slovenske diplomacije?
V nadaljevanju se je Cerar dotaknil tudi slovenske zunanje politike. Priznanje Palestine pod prejšnjo vlado Roberta Goloba vidi predvsem kot simbolično gesto za notranjepolitične potrebe, ki na terenu ni ustavila prelivanja krvi. Lahko pa je celo spodbudila nasprotno stran v prepričanju o pravilnosti oboroženega boja ter izraelsko oblast potisnila v nadaljnje iskanje rešitev s silo.
Glede delovanja nove vlade Janeza Janše in zunanjega ministra Toneta Kajzerja pa ugotavlja, da so bili storjeni prvi trezni koraki k uravnoteženju odnosov z napovedjo »tihe diplomacije« namesto političnega aktivizma. Ob tem pa slovenskim odločevalcem daje jasno opozorilo: »Ni dobro, da gremo iz ene skrajnosti v drugo, da bi po prejšnjem navijanju za palestinsko stran zdaj pozdravili prav vsako potezo izraelske vlade. Ne bodimo ideološki, bodimo strateški!«
Po njegovem prepričanju mora Slovenija pustiti formalno priznanje tam, kjer je, ter v okviru Evropske unije in Združenih narodov voditi uravnoteženo politiko, ki dosledno temelji na mednarodnem pravu in viziji dveh držav.
