"Sloga jači, nesloga tlači"

Novice 04. 09. 2026, 12:10 Alen Salihović

V Viteški dvorani Pokrajinskega muzeja Maribor so v četrtek, 3. septembra, zaznamovali spominski dan Mestne občine Maribor in 167. obletnico prenosa sedeža lavantinske škofije v Maribor. Slavnostni govornik mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl je blaženega Antona Martina Slomška predstavil kot človeka zaupanja, poguma in daljnovidnosti.

Slovesnost je pripravila Mestna občina Maribor, kulturni program pa so oblikovale pevke pevskega zbora KUD Coda pod vodstvom Lee Gačnik. Zbrane je nagovoril tudi mariborski župan Saša Arsenovič, ki je poudaril pomen zgodovinskega dogodka za razvoj mesta in države ter dobro sodelovanje med občino in nadškofijo. Prenos škofijskega sedeža je eden od štirih uradnih spominskih dni Mestne občine Maribor. 

Nadškof Cvikl je v nagovoru spomnil, da je škof Anton Martin Slomšek pred 167 leti s preselitvijo sedeža lavantinske škofije iz Šentandraža v Labotski dolini v Maribor spremenil tok cerkvene, narodne in mestne zgodovine. »Kot osmi Slomškov naslednik v Mariboru s ponosom spregovorim o pomenu tega vélikega zgodovinskega dejanja,« je dejal nadškof.

 

Pastoralna skrb za vernike in slovenski jezik

Slovenci so v času škofa Slomška živeli razdeljeni med več zgodovinskih dežel habsburške monarhije. Posebej zahtevne so bile razmere na Spodnjem Štajerskem, kjer so bili tudi cerkvenoupravno razdeljeni med lavantinsko škofijo s sedežem v Šentandražu in sekavsko škofijo s sedežem v Gradcu.

Takšna ureditev je oteževala pastoralno delo in krepila nevarnost ponemčevanja. Načrti za preoblikovanje notranjeavstrijskih škofij so sicer nastajali že v začetku 19. stoletja, vendar jih je uresničil šele Slomšek.

Po besedah nadškofa Cvikla ga pri tem niso vodili politični cilji, temveč predvsem pastoralna skrb za ljudi. Vernikom je želel omogočiti oznanjevanje in versko življenje v njihovem domačem jeziku. »Imel je dovolj poguma, uvida v prihodnost in moči, da se je lotil tega zahtevnega podviga,« je poudaril nadškof.

Slomšek pri svojem delu ni bil sam. Pomembno oporo je imel v salzburškem nadškofu in metropolitu Jožefu Maksimilijanu pl. Tarnóczyju, ki je dosegel privolitev cesarskih in cerkvenih oblasti. V Mariboru so ga podpirali malečniški župnik Marko Glaser, mariborski župnik Otmar Reiser in takratna mestna občina.

Nadškof je v tem prepoznal pomembno sporočilo tudi za sedanjost: veliki in dolgoročni projekti so mogoči, kadar ljudje prepoznajo skupen cilj, stopijo skupaj ter so pripravljeni prevzeti odgovornost.

Maribor je postal cerkveno in izobraževalno središče

Načrti so se uresničili leta 1859. Slomšek je sedež škofije prenesel v Maribor, 4. septembra pa je bil slovesno ustoličen v novi stolnici, nekdanji mestni cerkvi sv. Janeza Krstnika. Pod lavantinsko škofijo je prišlo celotno mariborsko okrožje, s čimer so bili prvič v zgodovini skoraj vsi Slovenci na Spodnjem Štajerskem povezani v eni škofiji.

Prenos sedeža ni bil zgolj cerkvenoupravna sprememba. Pomembno je vplival na razvoj Maribora kot gospodarskega, kulturnega, verskega in izobraževalnega središča. Z ustanovitvijo visoke bogoslovne šole so bili postavljeni tudi temelji mariborskega visokega šolstva.

Duhovniki lavantinske škofije so širili slovensko besedo, spodbujali branje slovenskih knjig, zlasti izdaj Mohorjeve družbe, ter sodelovali pri ustanavljanju slovenskih društev, čitalnic in organiziranju taborov. S tem so pomembno prispevali h krepitvi slovenske narodne zavesti.

Nadškof Cvikl je ocenil, da je Slomškovo delo postavilo tudi temelje za poznejši uspeh generala Rudolfa Maistra pri obrambi severne meje. Sedanja meja med Slovenijo in Avstrijo namreč z nekaterimi izjemami sledi nekdanji razmejitvi med lavantinsko in sekavsko škofijo.

Zaupanje in pripravljenost na dogovor

Nadškof je posebno pozornost namenil Slomškovi pripravljenosti na sodelovanje. Med preoblikovanjem notranjeavstrijskih škofij je bilo treba rešiti več občutljivih vprašanj, med njimi zapleteno razmejitev med sekavsko in lavantinsko škofijo.

Kljub različnim pogledom so odgovorni škofje v odprtem pogovoru dosegli sporazum, ker so na prvo mesto postavili blagor vernikov in oznanjevanje v njihovem domačem jeziku. Tako Slomšek kot sekavski škof Attems sta bila pripravljena popustiti in sprejeti kompromis. »Preoblikovanje notranjeavstrijskih škofij nam kaže pot, kako se lahko lotimo dolgoročnih in zahtevnih projektov,« je dejal nadškof Cvikl.

Ob tem je zaželel, da bi tudi danes znali oblikovati smele načrte, pogumno gledati v prihodnost ter združevati moči za skupne cilje in blagor celotne skupnosti.

Triletno praznovanje 800-letnice škofije

Slovesnost je potekala v času triletnega praznovanja 800-letnice ustanovitve lavantinske škofije, iz katere je nastala današnja Nadškofija Maribor. Lavantinska škofija je bila ustanovljena leta 1228, vrhunec jubilejnega dogajanja pa bo zato leta 2028. Praznovanje poteka pod geslom »Iz korenin vere in kulture za prihodnje rodove«. 

Nadškof Cvikl je napovedal, da bo 26. novembra 2026, na Slomškov rojstni dan, ob 19. uri v mariborski stolnici premierno izveden jubilejni oratorij. Glasbeno-dramaturško delo bo predstavilo Slomškovo duhovno in kulturno poslanstvo, njegova prizadevanja za slovenski jezik in izobraževanje, prenos škofijskega sedeža ter dolgoročne posledice tega dejanja za Maribor in severovzhodno Slovenijo.

Že 8. septembra bo Maribor obiskal kardinal Rolandas Makrickas. Ob odprtju zgodovinske razstave bo kot slavnostni govornik sodeloval na simpoziju z naslovom Marija kot zarja upanja: Osem stoletij navzočnosti Marije na ozemlju lavantinsko-mariborske (nad)škofije. 

»Sloga jači, nesloga tlači«

Obletnica prenosa škofijskega sedeža je po besedah nadškofa Cvikla vabilo k preseganju vsega, kar ruši skupno dobro. Ob tem je spomnil na znano Slomškovo misel: »Sloga jači, nesloga tlači.« »Želim, da bi znali tudi mi snovati načrte in pogumno zreti v prihodnost, tako kot so pred več kot stoletjem in pol to počeli Slomšek in njegovi sodelavci. Predvsem pa si želim, da bi znali združiti moči ter delati za skupne cilje,« je sklenil nadškof.

Če bomo zvesti Slomškovemu naročilu, naj si med seboj pomagamo kakor otroci ene matere in si prizadevamo za srečo celotne domovine ter vsakega njenega prebivalca, bo po nadškofovih besedah naš današnji dan lepši, prihodnosti pa se nam ne bo treba bati.