Ne bojmo se odpreti srca za največje hrepenenje

Oddaje 01. 09. 2026, 21:05 Marjana Debevec

Slovenijo je v začetku junija obiskal najbolj znan razlagalec teologije telesa sv. Janeza Pavla II. američan Christopher West. V nabito polni športni dvorani Zavoda sv. Stanislava je spregovoril o naših najglobljih hrepenenjih in kje jih resnično lahko zadovoljimo. Ob tej priložnosti smo ga povabili tudi v naš studio in z njim posneli pogovor, ki ste ga lahko slišali v Večeru za zakonce in družine. Z njim je bil tudi glasbenik Mike Mangione, ki je večer sooblikoval.

Je to je vajin prvi obisk Slovenije?

Christopher: Prvič sva v Sloveniji. Po vsej Evropi sva že potovala, v Sloveniji pa še nikoli nisva bila. Mislim, da je to približno 52. država, ki sva jo obiskala.
Veliko potujeva, da bi širila to čudovito sporočilo.

V veliko veselje so nama ljudje, ki jih srečujeva po vsem svetu, in navdušenje, ki ga lahko zaznava v njihovih srcih, so velik dar in blagoslov.

Pred nekaj dnevi je nekdo pripomnil, da ste vi za sporočilo svetega Janeza Pavla II. to, kar je bil sveti Pavel za Kristusa. Bi svoje odkritje Teologije telesa primerjali z izkušnjo svetega Pavla na poti v Damask?

Christopher: Da, to je dobra primerjava. To, kar se je zgodilo Pavlu na poti v Damask, je bilo predvsem to, da so se mu odprle oči. Seveda je slišal glas, oslepel je in je nekaj časa ostal v temi, vendar je bil sad tega dogodka to, da so se mu končno odprle oči za stvari, ki jih prej ni videl.

Ko sem leta 1993 odkril nauk Janeza Pavla II., sem bil star 24 let. Bil sem v iskanju in v veliki bolečini, ker sem svojo globoko lakoto in hrepenenje po veselju, sreči in ljubezni usmerjal v napačno smer. S tem sem povzročil veliko bolečine sebi in drugim.

Ko pa sem odkril ta nauk, so se mi odprle oči za povsem nov pogled na človeško življenje, za katerega sploh nisem vedel, da obstaja. Bil je kakor olje na moje rane. Takrat sem vedel, da bom preostanek svojega življenja posvetil preučevanju tega nauka in njegovemu oznanjevanju svetu.

Torej je Teologija telesa v vaše življenje prinesla novo perspektivo.... Pogosto jo razumemo kot cerkveni nauk o spolnosti, vendar je veliko več kot to. Je širša, kajne?

Christopher: Da. Rekel bi, da spolnost, če jo pravilno razumemo, pomeni veliko več. Sveti Pavel v petem poglavju Pisma Efežanom pravi, da je združitev moža in žene v eno telo velika skrivnost, ki se nanaša na Kristusa in Cerkev.

Ko gledamo svet skozi ta očala, ko ga vidimo pravilno, razumemo, da nas je Bog ustvaril kot moškega in žensko ter naju je poklical v sveto občestvo zato, da bi bila znamenje, ki razodeva celotno skrivnost naše vere.

V Katekizmu Katoliške cerkve, v odstavku 1617, piše: »Celotno krščansko življenje nosi pečat poročne ljubezni Kristusa do Cerkve.«

Krščanstvo je torej poročna skrivnost; je skrivnost poroke ženina in neveste – Kristusa in njegove Cerkve.

Celotno Sveto pismo lahko povzamemo v šestih besedah: »Bog se želi poročiti z nami.«

In Bog je želel, da bi bil ta večni poročni načrt tako očiten, da je njegovo podobo vtisnil kar v naša telesa, ko nas je ustvaril kot moškega in žensko ter naju poklical v sveto občestvo.

Zato naša telesa niso samo biološka, ampak tudi teološka. Pripovedujejo božansko zgodbo. Govorijo o tem, da želi Bog postati z nami eno telo. Temu pravimo učlovečenje. Temu pravimo učlovečenje. To je krščanstvo: Bog v mesu. To je Teologija telesa.

Torej Teologija telesa pomeni teologijo, zapisano v telesu?

Christopher: Tako je. Janez Pavel II. pravi, da se nam izraz »Teologija telesa« ne bi smel zdeti nenavaden, če verujemo v učlovečenje. Ker je Božja Beseda postala meso, je, kot pravi, telo vstopilo v teologijo skozi glavna vrata.

Mike: Kar zadeva vaše vprašanje, naj poudarim, da ta poročni odnos prežema celotno Cerkev. Ne gre samo za spolnost, ampak za način, kako razumemo vse odnose v Cerkvi.

In tudi zunaj Cerkve, v svetu vidimo dopolnjevanje povsod: v naravi, v odnosih, pravzaprav kamorkoli pogledamo. Povsod srečujemo element dopolnjevanja.
Teologija telesa zato postane nov način gledanja na svet – način, kako razumeti, da je vse med seboj povezano.

Christopher: Pomislite: pravkar pijem kapučino. Narejen je iz kavnih zrn in kravjega mleka. Kavna zrna so semena. Semena padejo v zemljo in prinašajo novo življenje.
Mleko v moji kavi pa prihaja od krave, ki daje mleko.

Kako je do tega prišlo? Krava je morala postati mati. Vse v stvarstvu je usmerjeno k rodovitnosti in razmnoževanju.

Zakaj Jezus v svojih prilikah tako pogosto govori o semenu, zemlji, rastlinah in rojevanju življenja? Ker je Bog ljubezen, ki daje življenje. In vse stvarstvo pripoveduje to zgodbo.

Če imamo oči, da vidimo, opazimo, da je eden izmed Božjih najljubših motivov v stvarstvu prav plodnost in združevanje, saj se to nenehno dogaja okoli nas. Vsako drevo, vsaka rastlina, vsaka bilka trave pripoveduje zgodbo semena, ki je padlo v rodovitno zemljo in obrodilo življenje.

Če gledamo s temi očali, potem vsaka bilka trave pripoveduje tudi zgodbo učlovečenja. Marija je namreč zemlja, ki se je odprla, da bi sprejela večno Božje seme.
Je nevesta, ki se ni odprla zemeljskemu možu, ni sprejela semena zemeljskega moža.

Odprla je rodovitno zemljo svojega telesa temu, kar Sveto pismo imenuje »neminljivo Božje seme«. In v svojem telesu je spočela večno življenje.

Bog nas ne samo ljubi in se ne želi le »poročiti« z nami. Želi tudi, da nevesta spočne večno življenje. In to ni zgolj prispodoba.

Po tej zemlji je hodila žena, ki je odprla svoje telo; odprla je svoje naročje, svojo ženskost in v tem smislu svojo spolnost neposredno Bogu. Tako se začne krščanstvo: ko žena odpre svojo spolnost Bogu in spočne – medtem ko ostane devica – večnega Božjega Sina.

To je krščanstvo. Krščanstvo pomeni odpreti svoje telo Bogu, da naše telo postane teologija.

Dobrodošli v katoliški veri.

Katoliška vera je Teologija telesa.

Katoliška vera je razodetje Boga v mesu.

V središču in na vrhuncu vsega, kar verujemo, je Kristusovo telo, darovano za nas.

Vajin skupni nastop je večer razmišljanja in lepote, kot pravita sama. Večer, ki se dotika žeje in hrepenenja našega srca. Kaj je torej najgloblje hrepenenje človeškega srca in kakšen je pomen spolnosti v tem kontekstu?

Christopher: Najprej bi rad spregovoril o skupnih izkušnjah, ki jih imamo vsi kot ljudje. Veverica ali kokoš ne gledata zvezd in se ne sprašujeta, kaj je tam zunaj. Kokoš ali veverica ne gledata sončnega zahoda in začneta jokati.

Mi kot ljudje pa imamo sposobnost, da nas lepota pretrese. Lepota gane srce. Prebudi ga. Vznemiri ga. In v nas prebudi nekaj, kar komajda lahko izrazimo z besedami.

Ko sem razmišljal in skušal biti iskren glede svoje lastne izkušnje človeškosti in glede tega, kaj lepota stori mojemu srcu, sem se vprašal: kaj pravzaprav iščem? Iščem lepoto, ki traja večno. Ni mi všeč, ko sonce zaide, ker potem nastopi tema. Lepote ni več.

Čeprav se potem pokažejo zvezde, kajne? Pojavi se druga lepota.

Toda staram se, bližam se šestdesetemu letu. Dobivam gube in sive lase, in to me spominja, da bom umrl, da bo umrla tudi moja žena. To sovražim.

Zakaj je smrt ljubljene osebe tako žalostna? Rekel bi, da zato, ker smo ustvarjeni za ljubezen, lepoto, veselje in izpolnitev, ki trajajo večno.

Spraševali ste, kaj ima to opraviti s spolnostjo. Zaljubljenca v Visoki pesmi hrepenita po ljubezni, ki je močnejša od smrti.

In papež Benedikt XVI. pravi, da je to krik človeškega srca: krik po ljubezni, lepoti in veselju, ki so močnejši od smrti. Želimo si, da bi trajali večno.

Nato pravi, da je Kristusovo vstajenje, njegovo telesno vstajenje, Božji odgovor na ta krik zaljubljencev v Visoki pesmi – na hrepenenje po ljubezni, ki je močnejša od smrti.

To je tisto, kar si želi človeško srce. Veverica si tega ne želi. Nima sposobnosti, da bi si to želela. Žirafa je čudovito bitje, a nima sposobnosti, da bi hrepenela po ljubezni in lepoti, ki trajata večno. To je tisto, kar nas dela edinstveno človeške.

Cerkev si pri Grkih sposodi izraz, s katerim poimenuje to hrepenenje, ta krik po ljubezni in lepoti, ki trajata večno.

Ime tega hrepenenja je eros. Eros je, kot pravi papež Benedikt, sveta strast. Je sveta strast, ki išče Boga. Kajti Bog je edini neskončen. Bog je edini, ki traja večno. Eros, naše hrepenenje po lepoti, ki traja večno, in po ljubezni, ki traja večno, je torej naše hrepenenje po Bogu.

In umetnost ima pri izražanju tega zelo pomembno vlogo, kajne? Mike, povejte, kako glasba prebuja in vzgiba to hrepenenje, o katerem govorimo.

Mike: Da, umetnost na splošno uporablja oblike, zvoke in podobe, da pove tisto, česar besede ne morejo. Naše srce lahko v trenutku postavi v stik s tem hrepenenjem.
Večkrat bi moral uporabiti veliko besed, da bi nekoga pripeljal do tega občutja. Z jezikom bi moral res ustvariti pravo vzdušje.

Glasba pa ima sposobnost, da dobesedno uglasi strune srca na isto frekvenco. Potegne nas iz nas samih in nas postavi v prostor resničnega premišljevanja: kdo sem, kaj sem in kam gremo? Za kaj pri vsem tem sploh gre? To je univerzalno hrepenenje.

Zato ni pomembno, kakšno versko ozadje ima človek. Še vedno ga lahko čustveno nagovorijo Mozart, Sikstinska kapela, Veliki kanjon ali karkoli drugega, kar nas potegne iz nas samih. To je nekaj univerzalnega. To je univerzalno človeško hrepenenje, v katerem smo vsi.

Ko govorimo o Teologiji telesa, so želje, hrepenenje in lepota zelo pomembne teme. Toda krščansko življenje pogosto povezujemo z askezo in odpovedjo sebi. Kako ti dve resničnosti sodita skupaj?

Christopher: To vprašanje je zelo pomembno. Potrebujemo askezo. Askeza pomeni disciplino, pomeni vzgajati samega sebe.

Naj uporabim primerjavo z glasbo. Kaj naredi glasbo lepo? Disciplina. Vsakdo lahko brez discipline tolče po klavirskih tipkah in ustvarja nesmiseln hrup. Pravzaprav hrup, ki nas reže v ušesa, tako da želimo, da človek preneha.

Če nekdo samo udarja po klavirju – bum, bum, bum – si rečemo: nehaj, boli me, tega zvoka ne maram.

Koncertni pianist pa lahko spontano zaigra po tipkah in ustvari glasbo, ki nas dvigne proti nebesom. Toda za to spontanostjo lepote stoji vse življenje discipline. Žrtev. Boj. Težave. S kakšnim namenom? Zaradi lepote.

Lepota je vredna discipline, ki je potrebna, da postane nekaj lepo.

Naša srca so padla. Če se ne naučimo disciplinirati svojih nediscipliniranih src, bomo iz klavirja izvabili le nesmiseln hrup.

Da bi v življenju ustvarjali lepo glasbo, moramo disciplinirati svoja srca. Toda ne zato, da bi jih zatrli, ampak zato, da bi jih osvobodili za to, da bi ustvarjala lepo glasbo.
Namen Božje postave je usmeriti naše želje k temu, kar si v resnici želimo.

To je podobno, kot če vlak postavimo na tire, da prispe tja, kamor je namenjen. Vlak, ki reče: 'Nočem voziti po teh tirih, skočil bom z njih in šel stati na koruzno polje,' ne bo prišel nikamor. Vlak je ustvarjen za tire. Tiri so Božja ljubezen do nas, da bi naš vlak prispel na cilj.

Beseda za postavo v Stari zavezi je Tora. Da bi razumeli, kaj to pomeni, moram govoriti še o dveh besedah: usoda in greh. Usoda, greh in Tora so izrazi iz sveta lokostrelstva.

Usoda pomeni usmeriti se proti nečemu. Ko lokostrelec napne lok, ima puščica usodo. Končala bo tam, kamor jo usmeriš. To je usoda puščice. Greh pa je lokostrelski izraz, ki pomeni zgrešiti cilj. Lokostrelec napne lok, in če zgreši tarčo, je zgrešil.

Tora, Božja postava, pa pomeni zadeti cilj. Če je cilj nebo, naš pogled oziroma naša smer pa je napačna, ne bomo končali v nebesih. Če puščica ni usmerjena proti nebesom, imamo drugačno usodo.

Če vaša puščica ni usmerjena proti nebesom, ali moramo spremeniti tarčo ali svojo smer? Kaj mislite? Moramo spremeniti tarčo ali svojo smer?
Tarča ostaja trdna. Tarča je Bog.

Namen Tore, Božje postave, je naravnati našo smer, da smo usmerjeni k temu, kar si v resnici želimo, in da dosežemo svojo usodo. In kaj je naša usoda? Naša usoda sta ekstaza in blaženost v združenju z Bogom.

Da bi vsaj malo zaslutili, kaj je ta ekstaza, Sveto pismo uporablja številne podobe, ki nam pomagajo razumeti nebesa. Toda glavna podoba, ki jo Sveto pismo uporablja od začetka do konca, je ljubezen moža in žene v intimnosti njune združitve.

V intimnosti, ko dva postaneta eno telo, imamo majhen odsev, majhen utrinek ekstaze in blaženosti, ki nas čakata, če se naučimo usmeriti svojo puščico proti njeni pravi usodi.

Ko govorite, nas pogosto vabite na osebno pot od glave k srcu. Kaj bi rekli o tej poti?

Christopher: To je pot od razumevanja pojmov k živi izkušnji.

Na primer: če bi ljudi, ki pridejo v nedeljo k maši, vprašal, ali verujejo, da jih Bog ljubi, mislim, da bi vsi rekli: 'Verjamem v ta pojem. Verjamem v to idejo.'

Če pa bi jih vprašal: 'Ali ste imeli živo izkušnjo te ljubezni? Ste jo okusili? Vas je prevzela? Vas je pripeljala do solz? Ste okusili ekstazo in veselje živega Boga? Ste začutili Božji dih na svojem srcu?'

Vemo, da Jezus po vstajenju pride v dvorano zadnje večerje in dihne vanje. Tako intimno, tako zelo intimno. Da bi ozdravil slepega, Jezus pljune v zemljo, naredi blato iz sline in mu ga namaže na oči. Da bi ozdravil nemega, se dotakne njegovega jezika. Da bi ozdravil gluhega, mu položi prste v ušesa.

Ali smo začutili ta dotik, ta intimni dotik živega Boga? Ali smo začutili njegovo ljubezen? Nas je prevzela? Ne bi veliko ljudi odgovorilo: 'Da, to sem izkusil.' Kajti za mnoge vera ostane samo pojem.

Pot od glave k srcu je pot od teoloških idej, ki jim pritrjujem, k živemu srečanju z resnično osebo, ki nas ljubi intimno, nežno in sladko; ki nas pozna, pozna jezik naših src, nam govori v jeziku naših src in nas vabi k sebi.

Biti tako ljubljen je nekaj pretresljivega. Tudi strašljivo je biti tako ljubljen. Veliko varneje je ostati pri idejah, v svetu idej.

Toda namen teologije ni, da ostane v svetu idej. Namen teologije je, da nas pripelje do kraja srečanja – ranljivega srečanja z ljubeznijo. Z ljubeznijo, ki nas je priklicala v bivanje.

Mike: Rekel bi še drugače: sobo, polno vernikov, lahko vprašate, ali vedo, da jih Bog ljubi. In odgovorili bi: da, ker so to že slišali. Drugo vprašanje pa je: ali se čutite ljubljene od Boga?

Prepričan sem namreč, da bi mnogi rekli: 'No, ne vem. Pravzaprav ne vem, kaj pomeni čutiti se ljubljenega od Boga.' To je razlika. To je srce.
To je vseživljenjska pot. In vedno je še več. Vedno je še več. Vedno je še več.

Sporočilo Teologije telesa torej govori o željah, kot smo rekli, o lepoti, hrepenenju in svobodi. Toda križa ne zanika. Ne daje lažnih obljub o lahkem življenju. In vendar privlači veliko mladih. Kako bi to razložili? In kaj bi svetovali pastoralnim delavcem, ki se ukvarjajo z mladinsko pastoralo?

Christopher: Pričakujte križ. Pričakujte križ. Je to strašljivo sporočilo? Da. Toda nekje globoko v srcu vemo, da veselje, po katerem hrepenimo, ne pride brez trpljenja. Nekako vemo, da je veselje, ki nam je ponujeno brez poti, brez romanja, ki vključuje pot in kri, poceni veselje; zelo plitko veselje.

Pogosto razmišljam o Jezusovih besedah, ko potoži: 'Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinko, pa niste žalovali.' Tukaj Jezus povezuje veselje in žalost.
Iz lastne življenjske izkušnje vem, da je življenje težko. Življenje je težko. Ni lahko biti človek v padlem svetu. In ni se lahko soočiti z lastno padlo človeškostjo.

V svojem življenju sem doživel toliko bolečine, da sem bil v skušnjavi, da bi preprosto zaprl svoje srce, ker nisem želel čutiti bolečine. In če izberem tak pristop — in sem ga že izbral — potem se hkrati, ko se omrtvičim za bolečino, zapiram tudi za sposobnost resničnega veselja. Postanem otopel.

Prav nad tem Jezus žaluje, ko pravi: 'Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinko, pa niste žalovali.' Drugje to imenuje trdota srca.

Lahko se odločite za trdo srce in ne čutite ničesar. Toda veste kaj? Res ne boste čutili ničesar. Ne boste čutili bolečine, ne boste pa čutili niti veselja.

Veselje Gospoda, ki je ekstatično veselje, bomo spoznali le v tolikšni meri, kolikor bomo pripravljeni spoznati tudi njegove bolečine.

Sveti Pavel pravi, da v svojih telesih nosimo Jezusovo smrt. Zakaj? Ne zato, ker bi ljubili trpljenje ali bili mazohisti. V svojih telesih nosimo Gospodovo smrt zato, da bi se v naših telesih razodelo tudi Gospodovo življenje.

Zaradi veselja, ki ga je čakalo, je Kristus pretrpel križ. Zaradi veselja, ki ga je čakalo. Kakšno veselje mora biti to, da nekdo reče: 'Zaradi tega bom prestal križ?' To mora biti nekaj, kar presega vse, kar si lahko sanjamo ali predstavljamo.

In pridemo do spoznanja: 'Je to trpljenje cena za tisto veselje? Ni problema, ker je tisto veselje tako veliko.' Sveti Pavel pravi: 'Trpljenje sedanjega časa se mi ne zdi nič v primerjavi s slavo in veseljem, ki se bosta razodela v nas.'

Hočem to veselje. Hočem ga. Ustvarjen sem zanj. In če je to cena, ki jo moram plačati, da pridem tja, če je to vstopnina, prav. Ker je tako veliko. Neskončno je.

Mike: Mislim, da je pomembno prepoznati tudi to, da križ ni stvar izbire. Gre za sprejetje njegove neizogibnosti, dejstva, da je tu. Če ga zanikaš, še vedno nosiš del križa, le na zelo boleč in dolgoročen način. Toda če ga sprejmeš, lahko skozi življenje dejansko doživljaš utrinke vstajenja. In to je čisto veselje.

To je lepa misel. Za konec najinega pogovora bi vaju povabila, da našim radijskim poslušalcem pustita eno misel iz Teologije telesa. Katera bi bila?

Christopher: Niste nori, če si predstavljate, da obstaja gostija, ki ustreza vaši lakoti. Niste nori.

Niste nori, ko si že desetič ogledate film, ker ta film gane vaše srce. Niste nori, ko glasba gane vaše srce in vas spravi v jok. Niste nori.

Niste nori, če si predstavljate, da obstaja izpolnitev, ki ustreza globini vašega hrepenenja. Ne bojte se čutiti globine tega hrepenenja.

Krščansko upanje je tisto, kar nam daje nauk Janeza Pavla II. Spomnite se, da je naslov njegove biografije Pričevalec upanja. To je bil Janez Pavel II. Katekizem upanje opredeljuje kot krepost, po kateri začnemo hrepeneti po nebesih kot izpolnitvi vseh svojih hrepenenj.

To je krščansko upanje.

Niste nori, če verjamete, da obstaja gostija, ki ustreza vaši lakoti.