Blago uporništvo v puberteti je nujno. Če ga ni, je to lahko simptom stiske. | (foto: Olia Danilević)
Otroci tudi tri leta čakajo na psihiatra - kaj storiti?
Marjana Debevec
Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana opozarja na poglabljanje stisk zaradi večmesečnih čakalnih dob in hudega pomanjkanja otroških psihiatrov ter kliničnih psihologov. Njihovo pomanjkanje je še posebej občutno zunaj večjih središč. Katere sistemske ukrepe bi bilo treba na tem področju sprejeti?
Namestnica varuhinje človekovih pravic dr. Dijana Možina Zupanc priznava, da otrok na obravnavo ne more čakati tri leta, saj gre v tem primeru za tri leta njegovega odraščanja, ko se težave lahko samo še poglobijo.
Zato bo treba po njenih besedah okrepiti kadre pedopsihiatrov, kliničnih psihologov in drugih strokovnjakov, da bi bile storitve za duševno zdravje otrok in mladostnikov dostopne vsem.
»Žal pa v tem trenutku temu ni tako in pri varuhu vedno rečemo, da pravica otroka do ustrezne obravnave nikakor ne sme biti odvisna od poštne številke njegovega doma.«
Hkrati s temi ukrepi pa potrebujemo tudi zgodnejše prepoznavanje stisk, dostopno svetovalno pomoč v šolah, ter povezovanje zdravstva, šolstva in socialnega varstva, poudarja Možina Zupanc.
»Več naporov je potrebno usmeriti v preventivo v zgodnejše reševanje težav, kajti če otrok pomoč potrebuje danes več mesečno čakanje, pomeni poglabljanje stiske in pa bistveno zahtevnejšo poznejšo obravnavo.«
Prav tako pa je treba po njenih besedah zagotoviti dovolj varnih, strokovnih in razvojno ustreznih namestitvenih ter specialističnih zmogljivosti.
»Duševno zdravje otrok in mladostnikov je namreč eno najbolj občutljivih področij uresničevanja otrokovih pravic in trenutno stanje krši otrokove pravice do potrebnih storitev za sistemski problem, ki je nedopusten in ga je treba rešiti v najkrajšem možnem času.«
Pri tem je pomembno sodelovanje šole, staršev in vseh pristojnih služb. Pomemben korak naprej bi lahko bil zakon o psihoterapiji, ki to področje natančno ureja.
