Nevarnost zakona je vsiljevanje miselnosti: Ko nisem več uporaben, se raje umaknem iz življenja

Svetovalnica 15. 11. 2025, 08:44 Mirjam Judež

Objavljamo drugi del pogovora z moralnim teologom dr. Romanom Globokarjem, s katerim se je v oddaji Svetovalnica pogovarjal Blaž Lesnik. Kakšna je razlika med evtanazijo in paliativo? Kako poskrbeti za svojce, ki skrbijo za bolnika? Je prekinitev intenzivnega zdravljenja moralno sporno? Kakšno je stališče moralne teologije do umetne inteligence? Vse to in še več v vrsticah, ki sledijo.

Kako se evtanazija razlikuje od paliativne oskrbe?

Evtanazija je usmrtitev s strani zdravnika z nebolečimi sredstvi. Ključno je, da bolnika spremljamo tako, da mu lajšamo bolečine. Obstaja razlika med bolečino in trpljenjem. Bolečina je fizična bolečina, trpljenje pa je vse, kar povzroča notranjo stisko: nemoč, negotovost, soočanje z omejitvami.

Paliativna oskrba se sooča s celostno bolečino oziroma trpljenjem v celoti – medicinsko in psihološko. Sodobna blažilna sredstva obvladajo fizično bolečino, a pomembna je tudi psihična dimenzija: osmišljanje življenja, darovanje trpljenja. Sem pripravljen to trpljenje darovati? Vedeti, da bo minilo, da je moje življenje zapisano v večnosti, da moram iti skozi trenutek preizkušnje? Mar lahko v tem času uredim odnose, prečistim življenje, darujem trpljenje za nekoga drugega ali za določen namen? Pomembna je bližina – da me nekdo prime za roko, deli spomine, da nisem sam. Zelo pomembna je tudi duhovna dimenzija: skupna molitev, zakramenti (bolniško maziljenje, obhajilo). Vse to pomaga bolniku, da ni sam in da lažje obvladuje stisko. To je izziv tako za bolnika kot za svojce, ki ob njem trpijo. Pogosto spregledamo, da svojci lahko ob skrbi za bolnika izgorijo.

Sodobna blažilna sredstva obvladajo fizično bolečino, a pomembna je tudi psihična dimenzija: osmišljanje življenja, darovanje trpljenja. Sem pripravljen to trpljenje darovati? 

Kako poskrbeti za svojce, ki skrbijo za bolnika?

Zelo pomembna je skrb za psihofizično kondicijo ljudi, ki skrbijo za svoje bližnje. Po eni strani se svojci usposobijo za skrb – obstajajo tečaji in paliativni timi, ki dajejo osnovna navodila, da se človek ne ustraši naloge. Po drugi strani pa morajo imeti čas za regeneracijo. Takrat je ključna podpora skupnosti: da nekdo drug pride za nekaj ur, da lahko svojec poskrbi zase. Če tega ni, je strah velik – bojimo se, da bi naredili napako, da bi bili krivi za smrt ali bolečino bližnjega. Zato je pomembna podpora zdravnikov, paliativnega tima in okolice. Skupnost se je vedno oblikovala ob rojstvu, smrti, nesrečah – ob dogodkih, ko je nekdo v potrebi.

Zelo pomembna je skrb za psihofizično kondicijo ljudi, ki skrbijo za svoje bližnje. Tudi oni morajo imeti čas za regeneracijo. 

Kaj pa v primeru, ko bolnika aktivno ohranjamo pri življenju, priklopljenega na aparate, in se ne vidi več smisla in to intenzivno zdravljenje prekinemo? Je to evtanazija?

Vedno lahko ustavimo intenzivno zdravljenje, če se bolnik tako odloči. Ni potrebno nadaljevati z invazivnimi ukrepi. To ni evtanazija. To je etično sprejemanje minljivosti življenja. Nismo dolžni izvajati invazivnih posegov, ko življenje peša in ugaša. Ni potrebno dodatno obremenjevati bolnika npr. z umetnim hranjenjem. Vedno smo dolžni nuditi osnovno skrb umirajočemu: hrano, vodo, nego. Če bolnik ne more več zaužiti hrane ali tekočine, ne izvajamo hranjenja in hidracije nasilno, temveč lajšamo stanje z blažilnimi sredstvi. Prekinitev intenzivne terapije ni enaka evtanaziji in je etično sprejemljiva. Odločitev je od primera do primera, v dialogu z zdravniki, bolnikom in svojci. Sprejeti moramo dejstvo, da je življenje minljivo in krhko. Ni treba imeti stiske, da smo povzročili smrt, če ne pristajamo na invazivne posege v obnemoglo telo.

Zagovorniki pravijo, da bo človek ob odločitvi obdan s svojimi bližnjimi, stvar bo hitro zaključena. Zakaj je to problematično?

Na ta način je izgubljena priložnost tako za umirajočega kot za svojce, da izkusijo bližino in skrivnostni trenutek poslavljanja. Seveda je treba obvladati bolečino in narediti vse, da bolnik ne trpi. A vzeti v roke odločitev o trenutku smrti pomeni postaviti se na mesto Boga, tistega, ki odloča, katero življenje je vredno živeti in katero ne. Ko začnemo razmišljati na ta način, se spremeni družba – ne le ob koncu življenja, ampak nasploh.

Kaj je sploh še vredno človeškega življenja? Je to dostojanstvo in nedotakljivost v vsakem primeru ali bomo iskali, kdaj življenje ni več nedotakljivo? Katere lastnosti določajo, da je moje življenje neuporabno in brez vrednosti? Takšno poseganje je vstop v skrivnost, ker ne poznamo vsega, kar se dogaja onkraj. Življenje ima vedno presežno dimenzijo – gre onkraj tega, kar nadzorujemo. Vedno nam malo uide iz naših predstav, okvirjev, želja in nadzora.

Ni treba imeti stiske, da smo povzročili smrt, če ne pristajamo na invazivne posege v obnemoglo telo.

Kako se moralna teologija odziva na napredek tehnologije – biotehnologije, genske terapije, umetne inteligence v medicini?

Razvoj tehnologije je hvalevreden, saj olajša življenje in nadaljuje ustvarjalno delo človeka. Ni v nasprotju, da si človek z orodji pomaga. Tehnologija pa ni dobra, kadar uničuje življenje, dostojanstvo ali Božje stvarstvo. Takrat se odločamo po moralnih zapovedih, kaj je dobro in kaj ne. Umetna inteligenca je lahko pomoč, a lahko tudi zavaja, zasužnji, zmanipulira. Popoln nadzor enega centra, ki obvladuje vse informacije, je velika nevarnost. Vedno so bile prednosti in nevarnosti razvoja – človek je pred moralnimi izbirami: Kaj je dobro zame, za družbo, za stvarstvo? Tehnologija nikoli ne bo moralni subjekt, nikoli ne bo svobodna, nikoli ne bo prevzela odgovornosti. Umetna inteligenca v medicini že pomaga zdravnikom, a zdravnik je tisti, ki prevzame odgovornost. Podatki so dosegljivi hitreje, a stroj ne more prevzeti odgovornosti – to mora vedno človek. Ni nevarnosti, da bi umetna inteligenca zavladala, če ohranimo svobodo in odgovornost – bistveni del človeškega bitja. Izziv pa je že zdaj: proces mora potekati tako, da človek ostaja človek. Interakcija z umetno inteligenco nas spreminja, a pomembno je, da ohranimo zavest, da odgovornost ne prelagamo na stroj.

Izkušnja poslušalca Marjana

Poslušalec Marjan pove, da je v realnosti drugače, da je bilo v bolezni in ob smrti njegovega očeta težko. Težko je dobiti nekoga, ki bi pomagal za daljši čas, da bi imel svojec dan zase. Če imaš sorodstvo daleč, je še težje. Ko vidiš, da sam ne zmoreš, moraš prositi za pomoč, čeprav je težko. Če tega ni, zgoriš skupaj z bolnikom in ne moreš pomagati ne njemu ne sebi.

O tem bi se morala družba več pogovarjati. Rešitvi sta dve: širitev mreže paliativne oskrbe v Sloveniji, ki je zdaj neenakomerno razvita, in mreža prostovoljcev. Tukaj je naloga tudi Cerkve in Karitas, da izobražujeta prostovoljce za spremljanje umirajočih. To je prava pomoč – ne usmrtitev človeka, temveč pomoč, da se življenje izteče neboleče, v družbi ljudi, ki jih ima rad, v solidarni skupnosti. To nas dela ljudi. Brez tega postanemo neobčutljivi stroji, ki imajo vrednost le, ko delujejo brezhibno. Ko nimamo več uporabne vrednosti za družbo, bo naše življenje pravzaprav zavrženo. Lahko se bomo počutili, da je skrajni čas, da se odločimo in izberemo tisto, kar nam je ponujeno – da končamo svoje življenje, preden bomo v breme drugim. Nevarnost zakona, ki je bil že sprejet in ne sme obveljati, je prav v tem, da bi vsilil miselnost: Ko nisem več uporaben, izberem možnost, da se umaknem iz življenja.

Lahko se bomo počutili, da je skrajni čas, da se odločimo in izberemo tisto, kar nam je ponujeno – da končamo svoje življenje, preden bomo v breme drugim. Nevarnost zakona, ki je bil že sprejet in ne sme obveljati, je prav v tem, da bi vsilil miselnost: Ko nisem več uporaben, izberem možnost, da se umaknem iz življenja.