Usodni da

Naš pogled 03. 02. 2026, 14:30 Maja Morela Čuk

Dobro leto je minilo odkar me je naš Jure Sešek v studiu presenetil z vprašanjem, če bi prevzela Sobotno iskrico in ji dala novega zagona, nove moči. Še zdaj se spomnim, kako me je to sezulo in obenem spontano pripravilo, da nadenem nove škorenjce. Z njimi sem v enem letu prebrodila oceane negotovosti, kdaj stopila v blatno lužo, se vlekla po puščavi padca kreativnosti do poživljajočih oaz, spet drugič tekla šprint, ko sem scenarij za oddajo pripravila že v sredo, včasih pa se po maratonsko do petka popoldne mučila s pripravo. Takih ciklov bo verjetno še veliko. Za vsak njihov del sem in ostajam hvaležna, saj brez truda ne bi videla uspeha in obratno. Koliko volje in moči je potrebne za to, da se izpelje Pustna Sobotna iskrica mi prav tako ni bilo jasno. Do nedavnega, ko sem tudi temu projektu rekla da.

Zakaj?

Ker me žene želja po kreativnosti, po tem, da dam nekaj od sebe. Po tem, da imam misli vedno zaposlene, tudi doma. Po tem, da sem zadovoljna, ko tekam iz ene pisarne v drugo, se dogovarjam, kličem, pohvalim, grajam, pišem, ustvarjam. Za nameček pa vem, da pri tem nisem sama. Vem tudi, da bi v prvi vrsti morala našteti moža, Jakoba, ki skrbi za tehnično izvedbo projekta, ampak korak pred njim sta, ker smo vendar v službi, sodelavca, mentorja, predvsem pa človeka z velikim srcem in čutom za ljudi Urša in Jure.

Ne predstavljam si, kako sta se sama precej mlajša kot sem danes jaz lotila tako velikega zalogaja kot je Pustna Sobotna iskrica s plesom z dobrim namenom. Verjetno so bili drugi časi, kot radi slišimo, dejstvo pa je, da sta s sodelavci projekt pripeljala do visokega nivoja in ga kot takega počasi predajata naprej. Pri tem bi rada poudarila združevanje moči in znanja ter o preplet novih zaletavih idej in preverjenega znanja. In ravno to je lepo in nujno potrebo, ne samo za, v našem primeru radijski kolektiv, ampak za našo družbo. Da se vidi in začuti, kaj lahko premaknemo, ko stopimo skupaj za dober namen.

Želim si 

Da se okužimo z dobrodelnostjo. Želim si, da bi lahko vsakomur dala nekaj malega, kar pri ustvarjanju Sobotnih iskric in letošnje Pustne čutim sama. Hvaležna za to, da mi je dano občutiti takšno veselje na delovnem mestu, bi nekaj te sreče razdala med vse, četudi bi je ne ostalo več zame. Pa mislim, da ni možno, da je zmanjka, ker lahko srce tako napaja le izvir, ki večno ne usahne. Pri tem verjamem, da ne pojem lastne hvale, ampak Stvarnikovo, ki mi je s tovrstnimi projekti osmislil kariero radijske voditeljice. Ja, delo in odgovornost dajeta smisel in zagon. Voljo premikati, riniti naprej, čeprav se kdaj zasliši: Zakaj pomagati v Afriki, ko pa je tukaj toliko stisk? To je vprašanje, na katerega odgovora še nisem povsem izoblikovala. Zdi se mi obenem človeka ne vredno vprašanje kot tudi iskren klic po pomoči doma. Ampak za nekoga je Afrika dom. Zaenkrat lahko ponudim le to. Moj izpopolnjen odgovor bo verjetno prišel ob svojem času, tako kot vse stvari do zdaj.

Hvaležna za to, da mi je dano občutiti takšno veselje na delovnem mestu, bi nekaj te sreče razdala med vse, četudi bi je ne ostalo več zame. Pa mislim, da ni možno, da je zmanjka, ker lahko srce tako napaja le izvir, ki večno ne usahne. Pri tem verjamem, da ne pojem lastne hvale, ampak Stvarnikovo, ki mi je s tovrstnimi projekti osmislil kariero radijske voditeljice.

Tudi Pustna Sobotna iskrica bo prišla ob svojem času - na pustno soboto, 14. februarja. Takrat nas bo družilo več kot le rajanje. Družil nas bo dober namen. Veliko staršem nam je samoumevno, da pred službo odložimo svoje otroke v vrtcu. Nekatere pot do delovnega mesta vodi le mimo vrtcev, kjer se brezskrbno igrajo naši otroci. Želim si, da se bodo tako s pomočjo zbranih darov v novozgrajenem vrtcu igrali tudi otroci v Banguiu.