Manca Hribar | (foto: Rok Mihevc)
Skupnost nisem jaz, skupnost nisi ti, skupnost smo mi vsi
Naš pogled Manca Hribar
Lanske jesenske počitnice je naša družina preživela na prav poseben način. Družinska kateheza iz naše župnije je namreč poromala v Beograd. Da, prav ste slišali, katoliki smo poromali v glavno mesto pretežno pravoslavne države. Tja smo šli radovedni in milo rečeno nevedni, nazaj pa smo prišli… Spremenjeni.
V dneh romanja smo v dobesednem in prenesenem pomenu hodili po poteh slovenske družine, ki je v 90. letih prejšnjega stoletja pustila vse, kar si je v Sloveniji zgradila in odšla v misijone – v Beograd, kjer je bilo v zraku čutiti predvojno napetost in negotovost. Družine, ki se je na gospodov klic odzvala s tako vdano in jasno privolitvijo, da človek danes to kar težko verjame. A mi lahko, saj je srednji otrok te družine danes krasen mož in oče treh odrašajočih otrok, s katerimi se nam poti prepletajo znotraj naše župnijske skupnosti.
Zanimivo, ravno skupnost je tisto, kar mi ob spominu na naše beograjsko romanje najbolj odzvanja. Najprej skupnost nas, romarjev. 113 ljudi vseh genercij je skupaj preživelo nekaj krasnih dni. Skupaj smo se smejali, pogovarjali, eden za drugega molili. Včasih smo malo potrpeli, drugič smo se malo prilagodili, v resnici pa smo – če potegnem črto – en drugega predvsem bogatili.
Prav ganljivo pa je bilo poslušati zgodbe, ki jih je doživljala družina iz začetka tega zapisa. Katoliška družina je v zelo negotovih časih prišla v pretežno pravoslavno državo. Malo po malo so tkali vezi s tamkajšnjimi prebivalci. Skupaj so ustvarili prav neverjetne stvari – pomagali številnim pomoči potrebnim. Tvegali. Tolažili. Molili za čudeže. In ob tem so zgradili skupnost, katere povezanost se je 30 let kasneje še vedno zelo živo slikala pred našimi očmi. Skupnost, kjer je bilo dovolj prostora za katolike in pravoslavce. Skupnost, ki je bila močnejša od marsikatere na videz brezizhodne situacije. Skupnost, ki je vlivala upanja. Ki se je odpovedovala sebi, da je lahko dajala drugim.
In zato so pomembne tudi naše skupnosti.. Saj veste, tam kjer sta zbrana dva ali trije v Jezusovem imenu... A vse to je velikokrat lažje reči kot narediti. Ko sem sama odrščala, je župnijski zbor, kjer sta pela moja starša in kasneje tudi sama, pel vsako nedeljo pri jutranji sveti maši. Brez izjeme. To je bila naša stalnice, ne glede na vreme, ne glede na letni čas in ne glede na obveznosti. Vse se je prilagodilo temu, da smo sodelovali pri sveti maši. In tako so razmišljali vsi člani zbora. Danes pogrešam to predanost, pogrešam te jasne in vdane privolitve na gospodovo povabilo, da svoje talente in čas darujemo tudi v božjo čast in slavo.
Sem pripravljena sama jasno prikimati klicu in se čemu odpovedati zavoljo skupnosti ali samo štejem, koliko prostih dni si je lansko leto vzel gospod župnik? Kot da je nekakšen super človek, ki ne potrebuje premora.
Čeprav bi bilo kakšno sončno nedeljo čisto fino združiti prijetno s koristnim in obiskati sveto mašo na kakšnem okoliškem gričku. Pogrešam zavedanje, da skupnost gradi vsak izmed nas in je zanjo tudi odgovoren. Župnija ni samo gospod župnik. Župnija nisem jaz in župnija nisi ti. Župnija smo mi vsi. Je skupnost, ki povezuje. Ki tolaži. Ki opogumlja za življenje v viharnih vodah našega vsakdana. Sem pripravljena sama jasno prikimati klicu in se čemu odpovedati zavoljo skupnosti ali samo štejem, koliko prostih dni si je lansko leto vzel gospod župnik? Kot da je nekakšen super človek, ki ne potrebuje premora.
Vera lahko živi le v skupnosti. Ta pa od nas kdaj pa kdaj zahteva odpoved sebi in svojim željam, da lahko služimo tudi drugim. In želim si, da bi ljudje vedeli, da je prav to pot do polnega in bogatega življenja. To smo romarji lanskega oktobra videli na vsakem koraku v Beogradu. Boga, ki je po čisto običajni slovenski družini, ki mu je znala reči da, spregovoril na drugem koncu Balkana. Jasno in glasno. Tako zelo, da se ga sliši še danes. Zakaj? Ker so zgradili živo skupnost. Skupnost, ki je v nekaj dnevih našega romanja to zavedanje, da smo skupaj močnejši in bolj trdni prenesla tudi na nas, 113 romarjev upanja.
