Za Andrejo Jernejčič prepoznavni lističi rdeče vrtnice, ki krasijo tudi njene knjige | (foto: Osebni arhiv)
Mag. Andreja Jernejčič: Štirje centimetri krojijo naš svet
Via positiva Nataša Ličen
Iskrenost je ključna.Tudi pri javnem nastopu, pravi ena od vidnejših strokovnjakinj za stike z javnostmi našega prostora, ki uspešno deluje tudi zunaj meja domovine, celo v povsem drugačnih kulturnih okoljih. Iskrenost, živahnost, profesionalnost, svojskost, prepoznamo pri go. Andreji. Ravno unikatnost nas loči od povprečja, v katerem se lahko hitro izgubimo. Posebej ob javni izpostavljenosti. Zato je dobro, da se s-poznamo, si damo ceno in krepimo svoj avtentični izraz. Marsikaj od tega uči na več fakultetah, predavanjih, delavnicah in piše v knjigah, Andreja Jernejčič, ki je bila sogovornica v enem od četrtkovih popoldnevov.
Delo nas oblikuje. Prav tega smo se v pogovoru z mag. Andrejo Jernejčič najprej dotaknili, ko je opisovala svoje otroštvo in okolje odraščanja: "Prihajam z vasi in iz delovne družine. Skromne, a razgledane. Starša sta imela delo za vrednoto, zato se je pri nas veliko delalo. Samo za rojstni dan sem smela jesti sladoled in brati knjigo, drugače se je pa samo delalo. Gradili smo hišo in vikend. Imela sem na izbiro, graditi ali likati. Zato sem vse konce tedna likala, zlikala sem vse kar je prilezlo iz stroja. Likala in se učila. Zato danes ne maram likanja. Bila sem zelo aktivna, vključena v mnogo stvari. Sem pa že kot otrok sanjala o novinarstvu. Še vedno veliko berem, do osemdeset knjig na leto vsaj. Vsaka nas kaj nauči. Rada imam tudi biografije."
Vse, kar delam, je moje življenje. Ponosna sem na čudovite ljudi, ki so okrog mene. Zadovoljna in ponosna na številne zgodbe. Nekatere odločitve bi lahko preskočila, a sem se iz njih tudi kaj naučila. Imela bi več otrok, to sem si vedno želela.
Že kot otrok je bila živahna, vedno je rada nastopala. "Pri nastopu je ključna iskrenost. Kdor igra, ljudi izgubi. To kar danes delam -nastopam, vodim, ni igra, to sem jaz. Ne igram druge osebe. Bodimo to, kar smo. Ne igrajmo. Že v rosnih letih sem se prijavila na televizijsko avdicijo in v najstništvu vodila prve tedenske oddaje." Novinarstvo in nastopanje jo je vedno pritegnilo. Ta svet jo je najbolj zanimal, v njem se počuti dobro in lepo.
Obkrožimo se s pozitivnimi ljudmi. Tudi takšnimi, ki nas podpirajo. Kar gojimo, to privlačimo. Ne maram "obiranja" drugih in stokanja. To dam stran. Sploh nočem slišati, ker se bom kaj nalezla, to pa ni dobro.
Zahtevana popolnost, poznavanje ozadij, mreženje z množico ljudi, natrpani delavniki - od jutra do večera, pogosto še pozno v noč, kako zdržati tolikšen pritisk? "Nikoli nisem razmišljala o pritisku pri svojem delu. Živela sem ga. Zadnja leta, ko je na trenutke resnično prevelik, se odmikam in delam izbor. Vedno, tudi ko gradim prepoznavnost, dajem v ospredje, kaj je dodana vrednost za ljudi in kakšna dotična oseba je. Ko gradimo prepoznavnost posameznika ali podjetja, ki medijem še ni poznano, jih je treba pripraviti na vse. Opolnomočiti, tudi psihološko.
Ob pojavnosti v javnosti, posebej če gre za žensko, in če je lepa in pametna, bodo padali žal tudi slabi komentarji. Zakaj? Ljudje sploh ne poznajo vsega. Skrivajo se za komentarji. Zakaj iskati slabo? Iščimo v ljudeh vedno dobro. Mnogi se sploh ne zavedajo, kaj delajo s slabimi komentarji. Bodimo spoštljivi. Ne dovolim, da hodijo po meni. Kar me zmoti, povem. Danes živim lahkotnejšo popolnost."
Vsak me nekaj nauči. Kaj?, da je bilo treba veliko delati. Odrekanja in vztrajnosti. Pa vsi so padli, nihče ni v prvo dosegel.
Od drugih bolj vase
"Nič ni prihajalo načrtovano. Zgodilo se je spontano. Včasih sem res samo delala, piar, nastopanja, izobraževanja, otrok ... zase nisem imela časa. Enkrat sem prišla prepozno po hčer, vprašala me je: "Mami, kdo je bil tako pomemben, da sem čakala? To me je pretreslo. Zabolelo tako, da mi je dalo misliti. Nihče ni tako pomemben. Ljudje so mi govorili, kako jih motiviram in kako se na srečanjih zabavamo. Od kod mi toliko energije? Tako sem začela delati na sebi in videla, da to, kar govorim drugim, pomaga tudi meni."
Vedno sem govorila, da meditacija ni zame. Zdaj jo delam.
"Moramo dozoreti, začutiti in potem začeti delati na sebi. Vedno mi ne uspe. Že če za nekaj minut pobegnem in se znam umiriti, si štejem za osebni dosežek. Ker sem prišla iz tega, da to zame ni mogoče. Da res premislim, kaj je vredno, kaj sem dobrega naredila, kaj sem dala drugim, oziroma, aha, takrat sem bila tečna. Zakaj, kaj je to povzročilo? Bila sem utrujena, dobro, kako bom to spremenila? Kamor usmerjam pozornost, to se gradi."
Knjiga o samozavesti vidim, da pomaga največ ljudem. Včasih rečem, da bi se morali samozavesti učiti v šoli. Če so starši negotovi, bodo verjetno tudi njihovi otroci, ker smo jim ogledalo. Ni dovolj brati, treba je tudi kaj spremeniti in delati na sebi. Ko vidim ta dober vpliv, si rečem, no, nekaj pa sem naredila v življenju.
"Ko sem začela leta 2006, 2007 z delavnicami za novinarje, sem želela, da je dinamično, živahno, da se pri učenju zabavamo. Predavam na štirih fakultetah. Nočem, da bi ljudje trpeli. Želim odnos. Ko čutimo ljudi, ko smo pozorni do njih, je svet drugačen. Ko ljudje vidijo, da delam zanje, ne gre drugače kot da uspe. Vsak piar načrt je živ, za vsakega drugačen, ker smo različni. Ko na intenzivnih treningih nastopanja vidim, kako je ljudem težko, jim povem, da sem imela tudi sama veliko izzivov. Ker sem marsikaj uspela spremeniti, vem, da se da. S pravilno pripravo in usmeritvami lahko spremenimo veliko. Ključna pri nastopu je vsebina."
Moja šibka točka je potrpežljivost, veliko delam na njej. V vsakem kulturnem okolju se je na novo učim. Tujina je izziv. Kot bi začenjala na novo. Še vedno se zelo veliko učim. Tudi na čustvenem področju. V zadnjem obdobju sem intenzivno delala tudi na odpuščanju. Ljudem, ki so mi prizadeli krivico. Ko spuščam, postajam lažja.
"Začela sem se veliko pogovarjati s seboj. Včasih ne bi šla na ulico brez popolne urejenosti. Še vedno sem urejena, a nekoliko bolj sproščeno. Po dvajsetih letih boja sem izgubila kilograme, kljub temu, da jem sladko, ampak zjutraj redno telovadim. Kako živeti, da nam ne bo treba hujšati, je podnaslov moje knjige, v kateri pišem, da se je ne upa brati vsak. Težka je v smislu, ker je zahtevna do nas, da nam misliti. Začela sem zmanjševati količino hrane, začela pa več delati na telovadbi za moč. Ko sem se zavedala, kaj si delam, sem se globoko zamislila. Če imamo dober namen narediti bolje ali biti boljši, tudi če vedno ne uspe, je že veliko lepše. Ključna je energija, ki jo oddajamo. V zadnjih letih sem se spremenila, in spreminjati se je začel tudi krog ljudi okrog mene. Lepo nas bogati. Nam daje moč."
