Doc. dr. Drago Jerebic: Ko dvignemo glas, je to naš osebni poraz

Za življenje 31. 01. 2026, 11:58 Nataša Ličen

V oddaji s področja medosebnih odnosov smo se v zadnji januarski soboti pogovarjali z doc. dr. Dragom Jerebicem, profesorjem pri Katedri za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije. Godovni dan don Boska, ustanovitelja salezijancev, je bil dobro izhodišče. V pogovoru smo se zaustavili tudi pri zahtevnih čustvenih stanjih in se pogovarjali, kako zdržati ob drugem, ko mu ni dobro.

»V odnosu se včasih bojimo praznine. Če pride kdaj do neprijetne tišine, takrat preprosto ubesedimo tisto, kar čutimo. Z drugimi lažje zdržimo, če se učimo zdržati tudi v svojih čustvenih stanjih. Ko smo drug do drugega dobri, če držimo drug z drugim, smo kot »božji« sodelavci. Smo vidno znamenje. Kot pri zakramentu zakona, ko po meni moj sozakonec spoznava, da ga ima Bog rad. To je kar velika odgovornost, če se je v polnosti zavedamo.«

Vzgojiteljem, staršem, vsem ki so v stiku z mladimi, ni vedno lahko. Veliko je občutij in čustvenih stanj, ki jih je treba skupaj z njimi predelati. Tako kot majhnemu otroku pretlačimo hrano, da jo lahko poje, je treba najstnikom pomagati »prežvečiti« občutja in zdržati z njim.

»Prijaznost, spoštljivost, korektnost do drugih, je osnovna psihohigiena. Če pa druge vidimo kot problematične, imamo o njih negativna, celo malo skrajna prepričanja, to lahko več pove o nas, kot o njih. Običajno to kaže na neko bolečino, ki je v nas. Na še nepomirjen in ne slišan del v nas. V polovici primerov je tako, da je tisto, kar nas moti pri drugih, naše zrcalo. Težko se zmotimo. Zato pomislimo, ali morda to, kar nas moti pri drugih, govori kaj o meni?«

Podrobnejši razlagi, vabljeni, da prisluhnete v pogovoru.

Kako se v konfliktih učimo »umirjati igro«?

»Del čustvene zrelosti je, če lahko z določenim čustvom zdržimo. Primer. Jezni smo. V redu. Nismo krivi za to, da občutimo jezo, smo pa odgovorni, kaj z njo naredimo in kakšno vedenje bo sledilo. Ob jezi imamo izbiro. Lahko povemo, kar nas moti, vljudno, spoštljivo, lahko ne povemo, lahko pa začnemo drugega žaliti. Če nas jeza preplavi, nadvlada, pomeni da smo izgubili svobodo in smo notranje gnani. Začnemo se vesti prisilno, kot rečemo, nekaj naredimo v efektu. Problem je, če nas ti efekti v enem dnevu večkrat preplavijo ali vodijo. Zato se je dobro učiti umirjati igro, če se izrazim v nogometnem žargonu.«

Pomembno je prinesti pred Gospoda vse kar je v nas. Gotovo nihče ni ponosen, če doživlja zavist. Če se kdaj prebudi, pa jo prinesimo pred Gospoda. Čustva so signal, kot smerokaz, ki kaže, da se z nami nekaj dogaja. Ne tlačimo jih, če jih spregledamo, hitreje lahko pride do nesreče. Čustva so izjemno konstruktivna. Nekonstruktivna pa so, ko nas čustva preplavijo, ko izgubimo nadzor nad seboj in smo gnani z njihove strani.

Biti v medosebnem varnem prostoru

Pogovarjali smo se na godovni dan Don Bosca, zato smo Draga Jerebica vprašali po aktualnosti Boscove vzgojne metode. »Zaenkrat še deluje. Vzgojna navzočnost je pri preventivnem salezijanskem pristopu zelo pomembna, biti fizično z mladim. Ne moremo vzgajati, če nismo z otrokom. V znanstvenem jeziku je to teorija navezanosti. Ali se otrok oziroma mladostnik lahko varno naveže na nas, smo zanj porok varnosti? To je že pred več kot stopetdesetimi leti Don Bosco zelo dobro zaznal in videl. Saj že povsem intuitivno prepoznamo, niti ni treba za to ne vem kakšnih knjig brati ali poslušati predavanj, da brez fizičnega kontakta ne gre. Preprosto, gre za to, da otroka ne pre-puščamo samega.«

Pomen skupnosti

»Pri Don Boscu je zelo pomembno tudi dvorišče, ali pa župnija, šola, skupnost – ta širši del. Za otroka je zelo dobro, če so v vzgojo vključene tudi vse ostale ustanove, da delajo v prid temu. Kot so že včasih rekli, otroka vzgaja vsa vas. Zelo je pomembno, da so varni tako medosebni odnosi in da je čim bolj varna tudi širša skupnost. Imeti popolno pozitivno naravnanost do mladih, da se ob nas počutijo dobro. Iskati dobro v vsakem, to je zaobjeto tudi pri Don Boscu.«

Najbolj temeljna terapevtska ali človeška metoda je, ko je nekdo v stiski, da se zraven njega usedemo in smo z njim. To je najbolj temeljna stvar.

Najprej umirimo sebe, nato začnemo umirjati otroka

»Če je nekdo v stiski je ob prvem pravilu, da smo zraven njega, drugo pravilo, da začnemo umirjati najprej sebe. Če se ne umirimo, lahko naredimo intervencije, ki nam ne bodo v pomoč, lahko začnemo vpiti, očitati, modrovati, pridigati. To delamo, ker s tem v prvi vrsti želimo pomiriti sebe. Oseba v stiski, oziroma otrok, mladostnik, ob naši nepomirjenosti postane sprejemnik, predpražnik za naše lastne probleme. Zato je tako pomembno biti v stiku s seboj, s svojim doživljanjem, da vemo, kdaj nismo dobro.«