Pogled na kapelico ob spustu z vrha | (foto: Blaž Lesnik)
Spremembe se ne začnejo zgoraj, ampak tukaj – v meni
Komentar tedna Primož Lorbek
Ko se izteka prvi mesec novega leta, je tudi čas, da se nekoliko zaustavimo – pogledamo v preteklost in še bolj v prihodnost. Za nami so dnevi, ko smo si želeli novega začetka, pred nami pa je znova vsakdan – s svojimi vprašanji, skrbmi in tudi z negotovostjo. In zdi se mi, da je podobno tudi v naši družbi.
V javnih občilih veliko poslušamo in beremo o razmerah v svetu, v državi in družbi, o gospodarstvu, zaupanju in prihodnosti. A ob vsem tem se mi vedno znova vrača misel iz Svetega pisma: človek ne živi samo od kruha. Ne živi samo od številk, rasti in načrtov. Živi od odnosa – od tega, ali je viden, slišan in spoštovan.
Jezus nas zelo jasno opozori: »Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?« To vprašanje se mi zdi danes še kako aktualno – tudi pri nas. Seveda si vsi želimo reda, urejenih razmer in varne prihodnosti, vendar se moramo zavedati, da mora v središču vsega ostati človek.
Besede so včasih ostre – skoraj kot dvorezen meč.
Ko poslušam zgodbe starejših, ki se počutijo osamljene, mladih, ki jih – morda potiho – skrbi prihodnost in vprašanje zaposlitve, ter družin, ki kljub trudu komaj shajajo, se zavedam, kako zelo so lahko besede o solidarnosti prazne, če ne postanejo dejanja. Socialni nauk Cerkve nas pri tem jasno uči, da se kakovost družbe meri po tem, kako poskrbimo za najšibkejše.
V teh dneh se čuti tudi več napetosti v javnem in političnem prostoru. Besede so včasih ostre – skoraj kot dvorezen meč. Pogovori hitro zdrsnejo v prazne razprave, ki namesto vsebine prinašajo nove delitve. Prav tu pa se mi zdi kristjan še posebej poklican k drugačni drži. Apostol Pavel nas opominja: »Ne dajte se premagati hudemu, ampak premagujte hudo z dobrim.«
To ni lahka pot. Je pa evangeljska. Jezus ni nikoli vabil k povračilu ali izključevanju. Vedno je vabil k spreobrnjenju srca. K temu, da v drugem najprej vidimo človeka – ne nasprotnika. Brata, sestro.
Tudi danes se družba spreminja tam, kjer nekdo izbere poštenost namesto bližnjice, potrpežljivost namesto jeze, usmiljenje namesto obsojanja, vključevanje namesto izključevanja.
Ob tem se mi zdi pomembno še nekaj: spremembe se ne začnejo od zgoraj, ampak tukaj – v meni in v tebi. Jezus govori o gorčičnem zrnu – majhnem, skoraj neopaznem semenu. A prav iz njega zraste nekaj velikega. Tudi danes se družba spreminja tam, kjer nekdo izbere poštenost namesto bližnjice, potrpežljivost namesto jeze, usmiljenje namesto obsojanja, vključevanje namesto izključevanja.
Zato smo povabljeni, da živimo konkretno in ne samo z besedami. Morda res ne moremo spremeniti vsega. Lahko pa spremenimo nekaj.
Lahko se ustavimo ob človeku. Lahko molimo za našo družbo – ne kot izgovor, ampak kot vir moči.
In morda je to sporočilo tega tedna: da Bog deluje tudi tam, kjer se nam zdi, da je vse obstalo. Da upanje ni naivnost, ampak odločitev. In da se prihodnost naše družbe začne tam, kjer dovolimo, da nas vodi Beseda – tiho, zvesto in pogumno.
