Alenka Puhar | (foto: Ana Kovač)
Bo stoletje zardelo?
Komentar tedna Alenka Puhar
Najprej zavzdihnem: In spet je petek, 13. Že drugič v tem letu, pa šele dobra dva meseca je staro… Kot da ne bi bilo že brez tega dovolj slabe volje v zraku…. Pripravljala sem se povedati, da mineva natanko 4 mesece, kar je Igor Omerza objavil in javno predstavil dve knjigi: Temno stran Dela in Svetlo stran Dela.
Gre za tisoč strani skrbno dokumentirane polpreteklosti (nekoč) vodilnega slovenskega časopisa. Razkriva pa, prav neusmiljeno, to, da je tako rekoč vsa vodilna ekipa Dela delovala kot posebni oddelek politične policije. V teh štirih mesecih današnje Delo ni našlo volje, da bi o tej knjigi karkoli objavilo. Drobno vest v nonpareilu, enokolonsko poročilce na petnajstih vrstah, vsaj tak minimum. Kaj šele, da bi objavilo tehtno recenzijo ali celo intervjuje z glavnimi akterji... No, pa je Igor Omerza v teh štirih mesecih objavil še dve novi knjigi – eno zelo debelo o Janši, drugo tanko o Marti Kos. Tako da, kaj naj rečem o molčanju novinarske hiše?!... Zavzdihnem... In se spomnim verza Pesem bo nekoč pogledala ošabnemu stoletju v obraz – in stoletje bo zardelo. Od kod je? Iz Edvarda Kocbeka. Vodilni ljudje Dela so porabili veliko energije, da so ga izmučili.
Ker smo komajda prestali 8. marec, mednarodni dan žena, pa se od mene verjetno pričakuje nekaj na to temo. Če se ozrem okoli sebe, lahko samo rečem: Oho, kako daleč smo prišle! Kamorkoli pogledaš, vse polno je žensk. V glavnem so izobražene, samozavestne, dobro zgledajo, nekaj dajo nase. V veliki večini spadajo na tisto stran, ki se - pri nas in danes - označuje za levo. Kar pomeni napredno, razsvetljeno, moderno. Možnost, da bi kdaj dobila nekoliko večjo moč ali celo prevlado tako imenovana desnica, se večkrat alarmantno napoveduje tudi s trditvijo, da desnica zagovarja nacistično geslo, da so ženske za Kinder, Kueche, Kirche. To je 3 K, ki pomeni otroci, kuhinja, cerkev. In trdi, da bo desnica ženskam priporočala, ali celo zapovedala, da morajo ostati doma in dati mir. Svarilo je nekoliko nenavadno, če se zazremo v žene vodilnih mož na slovenski politični sceni. Janez Janša ima za ženo zdravnico, kar pomeni žensko, ki ima za sabo daleč najbolj zahteven študij in izjemno težko službo. Kako je v njihovi hiši s kuhanjem, se ne ve in doslej nikogar ni posebno zanimalo. Žena predsednika vlade, Roberta Goloba, pa je po drugi strani doma in intenzivno misli na hrano in kuhanje. Odkar stoji Golobu ob strani, vztrajno oznanja svoje poglede na to, kaj je dobro jesti, kaj jemo narobe, kako nas je treba preusmeriti. Ker se zelo rada slika, je postregla tudi z lekcijami kuhanja zelja ali kaj je že bilo... Sicer pa se rada in pogosto nastavlja kameram oziroma telefonu. (V velikem svetu pravijo temu look-at-me-kohorta.)
Današnja tako imenovana levica, ki želi izpolniti spodletela partijske sanje, se v nekaterih potezah izrazito loči od nekdanje, to je komunistične levice. Najbolj vpijoča razlika je v odnosu do oblačenja, kar se posebno razločno opazi pri ženskem spolu. V razponu gre nekako od točke, ko delujejo kot modne frajerke, do točke, ko jih zanese v lego ksantipe. Dandanes daje ženska politična scena vtis, kot da bi šlo za modno revijo. Kadarkoli se na podij ali za mikrofon napove kakšno pomembo žensko ime, nas tiho nagovori k ugibanju: A smo to obleko že videli? Bogve od kod je in koliko je stala? Ali bo imela uhane, ki visijo čisto do ramen ali samo napol? Bo kikla razparana do tričetrt stegen ali še malo višje? In salonarji, ah, bodo rdeči ali živozeleni? Da so tiste tovarišice, ki so nekoč hodile v Čebine in Dobrnič, bile čisto drugačne, vem iz prve roke.
Vnebovpijoča je tudi razlika v odnosu do moderne umetnosti. Nekoč so bili komunisti izrazito nastrojeni proti modernemu slikarstvu, glasbi, literaturi... Avtorje so pogosto preganjali, če so šli »predaleč«. Najnovejši levičarji pa brez vsake rezerve podpirajo vse novotarije in odkrito grozijo tistim, ki izražajo kakšne dvome ali celo odpor. To je bilo lepo razvidno pred dobrim mesecem, za 8. februar oziroma Prešernov dan, ko je predsednica Prešernovega sklada oznanila: »Tistim, ki hočejo vzeti glas civilni družbi in sodobni umetnosti, je treba reči: Stop!« Ker baje smo prav po zaslugi civilne družbe, ki ljubi moderno umetnost, v Sloveniji še vedno otoček svobode... S tem je tesno povezan odnos do seksa. Medtem ko so tradicionalni komunisti radi skrivali seksualne plati svojega in nasploh človeškega življenja, njihovi nasledniki to prav ekstravertirano poudarjajo, razkazujejo, raziskujejo. Večina aktivnosti združbe Fotopub je imela izrazito seksualen naboj, tudi kadar je šlo za performance in ne za zabavo po predstavi. Svojski manifest te smeri je bila skupina nagih žensk in mož, ki se je postavila v izložbo/vitrino na Tivolski cesti, češ da gre za projekt »Golo življenje«. In za tem ali ob tem je bil cel niz predstav s spolnimi organi v glavni vlogi. No, v času praznovanja kulture so po Sloveniji viseli plakati nage Marine Abramović in njenega golega moškega, za vsak slučaj pa so po svetu razobesili še lanske ali predlanske Prešerne v moderni, transseksualni izvedbi – pesnik nastopa v štirih različnih oblačilih, med katerimi so tudi kratke hlačke ali mogoče mini kiklica... Vse za to, da bi bili urbani, progresivni in tako dalje. Da bi bilo jasno, da smo vendar za vse mogoče performanse, body art in podobne sodobne žanre, ki so posebno brizantni, če se človek sleče in doji psa...
Res, daleč smo prišle! Kamorkoli pogledaš, samozavestne in uspešne ženske! In še ko pridejo na dan kakšni skriti posnetki, so na njih pretežno precej napihnjene, da ne rečem ošabne gospe, ki se hvalijo, kaj vse nemogočega lahko dosežejo.
