Različnost – vir sinergije, stanje strpnosti ali razlog delitev in polarizacij

Komentar tedna 24. 07. 2026, 14:30 Dr. Igor Bahovec

V zadnjem obdobju se v mnogih delih zahodnega sveta kažejo velike politične in širše družbeno-kulturne razlike, ki so pogosto razlog razdeljenosti in oslabele družbene kohezije. Glede domačih razmer je dovolj, da se spomnimo na državno proslavo pred mesecem dni, na razumevanje polpretekle zgodovine ali na različne poglede na vodenje države. Slovenija glede tega ni osamljen primer – v mnogih državah je razdeljenost tako velika, da se odkrito govori o polarizaciji. Vsebine so različne, način pa je podoben: z drugim, ki je drugačen, se ne išče kar je skupnega, kar povezuje, ampak kar ločuje in razdvaja.

Podoben način najdemo v manjših krogih ljudi, denimo v izrazih tako imenovanih »mehurčkov«, v skupinah enako-mislečih, ki so do drugih zaprte. Morda do drugih niso odkrito nasprotni, vendar jih drugi enostavno ne zanimajo.

V prispevku želim nekoliko globlje zastaviti vprašanja različnosti. Pa ne le zaradi težav, ki smo jih nekaj omenili zgoraj, ampak ker je različnost sestavni del najbolj pristno človeškega. Denimo: ljubezen, svoboda in dostojanstvo, če jih živimo na pristen način, različnost potrebujejo. Podobno je različnost sestavni del zakonske zveze, družine, vsakega izraza človeških skupnosti, če si lete prizadevamo za pristnost in iskrenost notranjega življenja in odnosov do drugih.

Poglejmo najprej nekaj temeljnih razločitev.

Morda najbolj temeljna različnosti je postavljena v stvarjenje človeka kot moškega in ženske. Ustvarjeni smo različni, ker nismo samozadostni ampak smo poklicani v odnos z drugim, drugačnim, in le tako lahko zaživimo celovitost lastne človeškosti. Dopolnjevanje je del naše ustvarjenosti in ne zadeva naše izbire. Vendar, kot vedno znova izkušamo, mnogokrat odnose ne živimo na človeka vreden način. Pogosto drug drugega ranimo, prizadenemo, storimo krivico. Včasih želimo drugega uporabiti za svoj interes, včasih nam je zanj vseeno, včasih v odnosih prevladuje trgovinska logika daj-dam.

V disciplini, ki jo najbolj poznam, sociologiji, je pred več kot pol stoletja Abel označil dva tipa odnosov, ki ju podajam v prostem prevodu. »Ko osebe stopajo v odnose, se k drugemu usmerijo na dva načina: ali drugega sprejmejo kot on je, zaradi njega, to je kot osebo, ali pa ga sprejmejo zato, ker lahko nekaj naredi, torej se k njemu usmerijo kot k sredstvu. Ti dve usmeritvi sta v istem odnosu vzajemno prisotni, vendar običajno ena prevladuje." To pomeni, da se v človeku pojavita oba nagiba, a enemu človek daje prednost. Podobno velja tudi za odnose med skupinami.

Mnogi drugi govorijo o treh tipih odnosov. Denimo, glede vzgojnih tipov poznamo avtoritarno, permisivno in vzgojo z (osebno-skupnostno) avtoriteto. Glede reševanja normativnih konfliktov v družbah je Berger identificiral tri tipe posredovanja:

imperativni, pragmatični in dialoški tip mediacije. Glede ekonomije poznamo plansko, tržno in skupnostno ekonomijo. Glede dialoga je že Buber pokazal, da dialog ni eden ampak so trije. Poznamo v dialog preoblečen monolog (oziroma več monologov), tehnični dialog in pristni dialog. Le v pristnem dialogu pride do srečanja iz globine v globino, iz srca v srce, in le pristni dialog je ustvarjalen. Strpnost ne zadošča.

Lahko bi pokazali še druge izraze treh tipičnih načinov odnosov. A vedno je tako, da je pri prvem tipu v ospredju korist nekaterih (ljudi ali ideologij) in podrejanje drugih, pri drugem prevladuje presečišče interesov in odnosi pogajanja, pri tretjem pa je v ospredju skupni interes, skupno dobro. Pomenljive so besede, s katerimi je bistvo teh tipov odnosov označil psiholog Erikson: totalnost, fragmentiranost in celovitost.

***

Kaj to pomeni za konkretno življenje glede različnosti v malem življenjskem svetu in na širši družbeni ravni?

Najprej par besed o življenju zakoncev in družin. To je primarno okolje, kjer se človek prej ali slej pokaže kdo »je« in »kako deluje«. Po eni strani se pričakuje, da zakonci sprejemajo medsebojne razlike in starši sprejemajo različnost otrok. Vendar to ni enostavno: tudi če si želimo, vedno ne uspemo. Nismo popolni. Vendar nekaj lahko naredimo: prizadevamo si graditi to, kar nas resnično povezuje, kar je skupno dobro. Ne prisila ampak svobodna povezanost. Ko je povezujoč element pristen in močan, se različnosti veselimo; povezanost in različnost se dopolnjujeta, ljudje drug drugega priznavamo, sprejemamo, podpiramo. Tako izkušnjo imajo mnogi starši in zakonci.

Lahko bi rekli, da kljub nepopolnostim v takih odnosih prevladuje edinost v različnosti ali spravljena različnost. Prednost nimajo spori ampak iskanje spravljenosti, zato taka pot ni brez odpuščanja in očiščenja spominov. Zelo pomembno se mi zdi poudariti: edinost v različnosti ni poenotenje. Poenotenje pogosto pomeni, da se razlike izbrišejo ali potlačijo, edinost živi identiteto povezanosti v različnosti.

Na veliki družbeni ravni ni bistveno drugače. Če želimo graditi skupno dobro, je najprej potrebno drug drugega priznavati, si prisluhniti, biti slišan. To je, razvijati držo, ki je kljub vsem omejitvam odprta za pristni dialog in kulturo srečanja. Vsak paternalizem, vsaka vzvišenost tak odnos ovira ali celo onemogoča. Ne gre le za vsebino, gre tudi za način. Podobno je v Cerkvi: Kristus nikoli ni bil paternalističen ali vzvišen ampak blizu ljudem. In Sveti Duh je vedno prepoznaven kot Duh edinosti in različnosti, Duh ki varuje različnost a hkrati povezuje.

Dve drži pa nasprotujeta resničnemu dialogu: fundamentalistična in relativistična. Fundamentalisti so tako prepričani v svoj prav, da drugega ne potrebujejo, saj jim nima kaj povedati, relativisti pa nimajo ničesar tako pomembnega, da bi delili z drugimi. Težava je, ker ti dve drži v sodobnih družbah prevladujeta – v Sloveniji in širše. Drži delujeta na različne načine in prevzemata različna poimenovanja, ki segajo vse do narcizma in avantgardnih samoopredelitev.

Izbira in odločitev je torej, ali si želimo razvijati tretjo držo. V širši družbi se vsaj občasno pokaže potrebnost take drže – denimo kot poziv k resničnemu dialogu med kulturami, dialogu med civilizacijami. Vendar dejansko tega ni veliko. V Cerkvi smo bili v zadnjem obdobju k takemu načinu pozvani z graditvijo sinodalnosti. Sinodalnosti ne kot metode ampak kot načina kako živimo Cerkev. Tudi tu je veliko ovir.

Sklep. Mislim, da kljub vsem oviram ne smemo izgubiti upanja in poguma, da bi »skup stopili«, kot je rekel Trstenjak, ter prek družbenega dialoga, razvijanja kulture srečanja počasi gradili novo kulturo, ki bo v naraščajočo razdrobljenost in individualizem prinašala zdravo povezanost. V Cerkvi in svetu. Pot je možna, a proces bo najbrž dolg. Pri tem je potrebno, da se razvije dopolnjevanje delovanja velikih družbenih okolij in malih območij življenja, v katerih je vsak človek pomemben. Različnost, pristna dialoškost, kultura srečanja in komplementarnost so pogoji za sinergijo, ki jo še kako potrebujemo.