Tone Gorjup
Tone Gorjup je novinar na Radiu Ognjišče.
Zadnjič je Lena42, na Twitterju zapisala: “Ko delate kaj namesto njih, je nekje ful enih otrok, ki se učijo sami reševati svoje probleme in ko odrastejo, bodo postali šefi vašim sončkom. Prav v tistem času sem tudi naletel na kolumno gospe Jožice Frigelj (preberite celo!) učiteljice razrednega pouka, z naslovom ‘Dobronamerni starši in (ne)samostojni otroci’, v kateri v uvodu opisuje tipično obnašanje staršev pred poukom. Takole: “Pred učilnico posadijo otroka na klop, ga sezujejo, mu obujejo copate, pospravijo čevlje in oblačila v garderobno omarico ter še zadnjič preverijo, ali je v otrokovi torbi vse potrebno za pouk. Včasih z grozo opazijo, da so pozabili zvezek ali športno opremo in v paniki iščejo učitelja(ico), da bi se opravičili za manjkajoče. Ali pa opravičujoče razlagajo otroku, da bodo manjkajoče prinesli še pred začetkom pouka. Oddrvijo domov in se s pozabljenim vrnejo, včasih res še pred poukom, večinoma pa že med poukom. Tisti srečneži, ki pa so šolsko torbo dobro pripravili, se začnejo poslavljati od otroka, kot da se ne bodo videli vsaj pol leta, če ne več. Poljubi, objemi, “lepo se imej”, “pa-pa”, “še en’ga lupčka... "
Dan državnosti in 26. obletnica osamosvojitve odmevata tudi v Avstraliji. Na enem izmed glavnih trgov v Melbournu - Federation Square - so danes izobesili slovenske zastave. Tako so v drugem največjem mestu v Avstraliji prvič javno počastili največji praznik države Slovenije. V Melbournu, ki je prestolnica zvezne države Viktorije, živi najmočnejša slovenska skupnost na peti celini. Slovenske zastave so zaplapolale tudi zato, ker so tamkajšnji rojaki dejavni tudi v javnem življenju od krajevne Cerkve in gospodarstva do kulture in šolstva.
Spomenik “Žrtvam vseh vojn” sredi Ljubljane počasi dobiva svojo končno podobo. Vsak čas se bo okrog njega zavrtinčil mnenjski vihar. Kot kaže, bo požel malo odobravanj, saj ni slišati, da bi se sploh komu zdel ustrezen. A ker je spomenik že tu, ker se dotika ključne slovenske travme, ker je drag ko žafran, in ker se, konec koncev, trudimo z vseposvojitvijo, je najbrž prav, da ga skušamo nekako vzeti za svojega in mu poiskati smisel. Po logiki Viktorja Frankla namreč “človek razpolaga z močjo duha in ima možnost, da življenje vsak trenutek napolni s smislom«.
Po naključju ali pa tudi ne je pred dnevi mojo pozornost pritegnil duhovnik in pisatelj, ki se je rodil pred sto leti v Krníci pri Zgornjih Gorjah. Na svet je prišel 4. junija 1917 in dobil ime po sv. Antonu Padovanskem, današnjem svetniku. To je Tone Polda. Na na spletnih straneh hitro najdeš nekaj skopih podatkov o njem. Njegov smrtni dan leta 1945 me je dodatno spodbudil k iskanju. Zvedel sem, da mu je 21. junija v skupini enajstih zapornikov posrečilo zbežati iz teharskega taborišča, toda na begu v smeri Hrastnika so ga ubili terenci. Bilo je dovolj.
Če vam je kdaj pod roke prišla knjiga od Judith Butler »Težave s spolom« in ob branju le-te niste razumeli čisto nič, ne skrbite. Kljub temu, da je knjiga svetovno znana in polna navedb eminentnih filozofov (Foucault, Derrida), psihoanalitikov (Freud, Lacan) ter znanih feministk (de Beauvoir, Kristeva, Wittig, Irigaray), se človek med branjem le-te stežka prebija skozi novoustvarjene koncepte, ki jih Butlerjeva navaja. »Fiktivni biološki spol«, »spol kot performans«, »jezik, ki ustvarja realnost«, »lažna enost človeka«, »iluzija o stalnem sebstvu«, »prisilna heteroseksualnost«, itd. so izrazi za katere bralec ne more biti povsem prepričan, da jih razume, kaj šele da bi ti odslikovali resničnost. Toda po več kot dvajsetih letih od objave te knjige, v določenih akademskih krogih postaja vse bolj splošno sprejeto, da je stvarnost zgolj plod jezikovnih struktur, te pa še posebej kontrolirajo našo spolno identiteto in spolnost.