Tone Gorjup
Tone Gorjup je novinar na Radiu Ognjišče.
Na Gradu Jable v Loki pri Mengšu so sredi tedna predstavili knjigo Ernesta Petriča Spomini in spoznanja. Diplomat, pravnik, politik. Kot sam pravi, ne gre za znanstveno predstavitev in analizo dogajanj, ampak za zapis po spominu, ki pa prispeva k razumevanju nastanka slovenske države in njene uveljavitve v mednarodni skupnosti. O knjigi, ki je izšla pri Mohorjevi družbi iz Celovca v sodelovanju s Koordinacijskim odborom za raziskovanje diplomatske zgodovine, so spregovorili avtor, recenzenta Marko Pavliha in Andrej Rahten, za založbo pa Hanzi Filipič.
Vsi proti Janši ni razvoj, temveč je garancija za vračanje v preteklost, ko smo vsi hodili v Celovec ali na Ponte Rosso v Trst po kavbojke, kavo, pralni prašek in čokolado.
V oddaji „Srečanja“ smo odkrivanli slovensko prisotnost v afriških misijonih, s poudarkom na Ignaciju Knobleharju, ki je sredi 19. stoletja ustanovil prvo misijonsko postajo v Kartumu. Kljub njegovi prezgodnji smrti, je v tem delu Afrike že v njegovem času pa tudi pozneje delovalo precej Slovencev. Med njimi tudi p. Jožef Musar. Na pobudo njegovega prapranečaka Aleša Musarja in z njegovo pomočjo smo spoznavali skupnost Combonijevih misijonarjev, ki je imela med obema vojnama svojo hišo tudi v Ljubljani. „Zapisi“ o njihovem delovanju so ohranjeni v reviji „Stern der Neger“, katere digitalni zapis je omogočila Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Skupnost danes med drugim deluje v najrevnejših predelih afriških in južnoameriških velemest ter med nekaterimi nomadskimi ljudstvi. Naši gostje so bili p. Josef Altenburger, brat Hans Eigner ter Aleš Musar.
Gost naše ponedeljkove oddaje ’Spoznanje več, predsodek manj’ prof. dr. Ernest Petrič je v pričakovanju oblikovanja nove vlade razmišljal o tem, da bi Slovenija potrebovala nekakšno vlado za reforme. Vsi se namreč strinjajo, da so reforme potrebne. S tem bi nekako presegli v volilni kampanji dodatno poglobljeno razdvojenost naroda in politične elite. Nerazumljivo se mu zdi tudi, da tako imenovana levičarska večina, v katero se prišteva kar šest strank, ignorira ne le Janeza Janšo ampak kar tretjino slovenskega volilnega telesa: »Z vami pa nič!« Ocenjuje tudi, da je Marjan Šarec brez potrebe zapustil neko zelo izvirno svojo samostojno pozicijo, ki jo je kazal na začetku vstopa v državno politiko.
Priznam, da nisem sodil med tiste, ki so predvsem po razočaranju leta 2011 verjeli, da se lahko Slovenska demokratska stranka pod vodstvom Janeza Janše še zavihti na politični vrh. Vsaj ne na način, kot se je omenjeno zgodilo včeraj. Številke govorijo same zase. Janševi so sami osvojili več glasov od vseh treh strank dosedanje vladne koalicije. V primerjavi z zadnjimi parlamentarnimi volitvami so pridobili okrog štirideset tisoč glasov, na vzhodu države so se ponekod močno približali odstotkom iz “zlatega obdobja” med letoma 2004 in 2008. Na zahodu in v osrednjem delu so dobili ponekod precej manj kot takrat, tudi zato, ker jim je v desni sredini tradicionalno naklonjeni kranjski volilni enoti štrene najbolj mešala Lista Marjana Šarca.