Komu zaupati svoj glas na ravni občine
| 29.10.2018, 16:47 Tone Gorjup
V luči bližnjih lokalnih volitev smo zadnji »Pogovor o« namenili lokalni samoupravi. Naša gosta sta bila vodja Službe za lokalno samoupravo pri ministrstvu za javno upravo dr. Roman Lavtar in dr. Iztok Rakar s Fakultete za upravo Univerze v Ljubljani. Govorili smo o tem, kaj so občine, kako ljudje v njih sodelujejo pri reševanju vsakodnevnih problemov in izpolnjevanju potreb, kako občine sodelujejo z državo, kaj prinašajo volitve, katere kvalitete naj imajo župani in kaj nam lahko pove udeležba na volitvah.
Kaj je lokalna samouprava?
Roma Lavtar je na začetku oddaje dejal, da se vseh stvari ne da urejati z državne ravni. Taka je tudi zgodovinska izkušnja. Gre za veliko problemov, veliko potreb, ki jih imamo prebivalci vsakodnevno in zato se je skozi zgodovino razvil način upravljanja, ki mu rečemo občine. Ta tip je ljudem blizu, v njem tudi sodelujejo pri odločanju in na ta način laže in bolj učinkovito urejajo lokalne zadeve. Iztok Rakar pa je lokalno samoupravo opredelil kot pravico ljudi, ki živijo na nekem ožjem območju od države, da relativno samostojno urejajo zadeve javnega pomena na tem območju. Ta relativna samostojnost pomeni, da morajo pri odločanju o tem, kako bodo zadeve urejene, upoštevati več okvirov. Najprej evropsko pravo, ustavo, mednarodne pogodbe in zakone, ki jih postavlja država. Spomnil je tudi, da včasih občine še vedno zamenjujemo z upravnimi enotami. Beseda samouprava spominja na stare čase, ko smo živeli v samoupravnem socializmu in ima za nekatere, zlasti starejše prebivalce Slovenije negativen prizvok. Roman Lavtar je ob tem poudaril, da samouprava pomeni to, da ljudje sami na nekem območju upravljajo z lokalnimi zadevami. Čeprav je izraz identičen tistemu, ki ga poznamo iz bivšega režima, z njim po njegovih besedah nima nobene zveze.
V nadaljevanju oddaje smo govorili o tem, kako smo dobili 212 občin. Čeprav so nekatere res majhne, druge pa velike in mestne, med njimi pravno gledano ni razlik. O tako imenovanih krajevnih in četrtnih skupnostih odločajo občina same. Roman Lavtar je spomnil, da smo občine že imeli in da je šlo v času prejšnjega režima dejansko za neko prekinitev občinske uprave, ki smo jo poznali do konca druge svetovne vojne. Ustavili smo se tudi pri pokrajinah, ki jih lahko imamo ali pa tudi ne. Glede na velikost Slovenije in število njenih prebivalcev bi bili z njimi posebnost v evropskem prostoru. To ali jih bomo imeli ali ne, je stvar politične volje.
Kdo naj nas zastopa v vlogi župana ali svetnika?
Govorili smo še o delitvi oblasti v občinah, o vlogi in nalogah župana, občinskega sveta … V volilno kampanjo nismo posegali, sta pa naša gosta spregovorila tudi o tem, kakšne kvalitete naj bi imel nekdo, ki vodi občino, ki želi biti svetnik. Roman Lavtar je dejal: »Vsaka taka kandidatura zahteva nek pogum od posameznika. Gre za to, da se bo javno izpostavljal, da bo moral javno zagovarjati neka stališča. Vsi vemo, da je za gostilniškim pultom dosti lažje kritizirati in imeti polno idej, v javnosti pa ljudje iz različnih razlogov niso pripravljeni spregovoriti ...« Dejal je še, da mora pri kandidatih prevladati nek občutek za skupnost: ne kandidiram zaradi lastnih koristi, ampak zato, da bom prispeval k skupnemu razvoju našega kraja. Če je to tako, potem je pogoj za dobrega kandidata v veliki meri izpolnjen. Lavtarju je pritrdil tudi Rakar in dodal da je pri kandidatih posebej pomembno tudi področje etike, ki je zelo poudarjena v vseh mednarodnih aktih in tudi na splošno. Za županske kandidate je pomembno še, da so operativni, da so sposobni pridobivati sredstva, organizirati oziroma voditi projekte, so iznajdljivi. Rakar je še opozoril, da je razlika tudi v tem, ali vodiš malo ali veliko občino. Velika občina je medijsko bolj izpostavljena in je dobro, če imaš komunikacijske sposobnosti.
Kaj pomeni manjše število kandidatov in kaj nizka volilna udeležba?
Ugotavljali smo tudi, zakaj je tokrat občutno manj kandidatov (tako za župana kot za svetnike), kot na preteklih volitvah. Po mnenju Rakarja je to lahko slab znak. Ko se nekdo odloči za javno funkcijo, je podvržen medijskemu pretresu. Morda ljude niso več pripravljeni prevzemat nase tega bremena, meni Rakar, ker to ne vpliva samo na njihovo življenje ampak tudi na širšo okolico, se pravi družino in tako naprej. Če to drži, potem to ni dober znak. Lavtar medtem ocenjuje, da pravzaprav postajamo normalna demokracija. S tem, da se ljudje ne odločajo več tako pogosto za kandidature, s tem da se v takem številu ne udeležujejo več sami volitev, ni samo po sebi nič narobe. Ugotavlja tudi, da takrat, ko gre za relativno normalne in stabilne pogoje, tudi ni neke potrebe po širši družbeni akciji. Kot primer je dal plebiscit, ko je bila udeležba zelo visoka, prav tako na prvih volitvah. Te številke se zdaj, bolj ko se od tega oddaljujemo, bolj ko so razmere za življenje normalne, zlagoma znižujejo. Zdaj so se številke ustalile nekje pri polovici. To pomeni, da je približno polovico tistih, ki se jim zdi vredno, ki želijo soodločati, ki želijo vplivati na to, kaj se bo zgodilo z našimi predstavniki … kdo bo tisti, ki nas bo predstavljal in podobno.
Če želite zvedeti več o vsebini pogovora, prisluhnite oddaji v našem avdio arhivu ali pa zgoraj, na začetku tega zapisa.
