Tone Gorjup
Tone Gorjup je novinar na Radiu Ognjišče.
Marsikdo bi si verjetno želel, da bi bil 4. junij in da bi v ospredje znova prišlo to, kar je v tem trenutku nujno, potrebno in v korist vsem. Kmet natančno ve, kaj mora storiti danes, kaj jutri, kaj bo na tej njivi jeseni in kaj naslednjo pomlad. Tudi vinogradnik ve, kaj ga čaka in kaj vse mora storiti, da bo jeseni lahko napolnil sode. Kdor se je odločil za zidavo hiše, približno ve, kaj vse ga čaka in kdaj bo hiša pod streho. V politiki so stvari precej drugačne. V ospredju ni le to, kar je logično za kmeta, vinogradnika in še koga, ampak ima pomembno mesto ideologija, politična pripadnost, predvsem pa neskončna želja po oblasti in pripravljenost na trgovanje tudi za ceno požrtih obljub. »Volivci so navsezadnje že povedali svoje in zdaj je vse v naših rokah!« Morda tega ne povedo naglas, a tako je.
Na vigilijo bele nedelje, 20. aprila 1968 je nadškof Jožef Pogačnik posvetil v duhovnika Antona Stresa, danes nadškofa. Zakrament mašniškega posvečenja je prejel kot bogoslovec v Misijonski družbi lazaristov med študijem na Katoliškem inštitutu v Parizu, kjer je pozneje doktoriral iz filozofije. Polnost svetega reda je prejel 24. junija 2000, ko je bil posvečen v škofa. Med drugim je bil prvi ordinarij novoustanovljene celjske škofije, nadškof koadjutor v Mariboru in redni ljubljanski nadškof do 31. julija 2013. Ob 50. obletnici mašniškega posvečenja mu je njegov naslednik nadškof Stanislav Zore namenil voščilo in se mu zahvalil, da je še vedno z veseljem navzoč na toliko področjih življenja naše krajevne Cerkve. Zlatomašnik nadškof Anton Stres je od vsega začetka dejaven tudi na Radiu Ognjišče. Trenutno skupaj s sobrati v škofovski službi pripravlja duhovne nagovore in sodeluje v radijski katehezi vsako prvo soboto v mesecu. Gospod zlatomašnik hvala in Bog vas živi!
Veseli me, da je v minulem tednu kar nekaj opazovalcev madžarskih volitev podčrtalo neko bistveno razliko med Slovenijo in Madžarsko. Če se je z domače desne vsaj pridušeno oglasilo “Mi smo lahko Orban” in če so z leve sorazmerno glasno vpili “Oni bodo Orban”, je bila opomba pod črto k takšnemu vpitju več kot dobrodošla.
Očetu danes ni lahko: če je junak, potomce zatira s slavo, če je pridanič, s sramoto, če je zgolj običajen človek, s povprečnostjo (Pascal Bruckner: Pridni sinko). Nešteto knjig je napisano o vzgoji, vendar je zmeda staršev ob tem vse večja.
Minulo soboto, 7. aprila 2018, je zemeljsko pot sklenil Mirko Mahnič. Bil je srednješolski profesor, gledališki lektor, režiser, prešernoslovec, dramatik, pisatelj in še kaj, predvsem pa pričevalec za lepoto govorjene besede z izostrenim čutom za jezik.