Jože Bartolj
Jože Bartolj je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.
Parola, da Družinski zakonik nikomur ničesar ne jemlje, ne drži. Širjenje »pravic« ima tako simbolne kot stvarne tendence, saj se korenito spreminjajo razmerja družbenih deležnikov, ki jih zakon ureja. V demokratičnih okvirih imamo možnost, da glasujemo za ali proti, lahko pa državljansko pravico in dolžnost tudi ignoriramo.
Ljudje smo hvalabogu še vedno občutljivi, ko beseda nanese na naše otroke. Dokler govorimo o pravicah odraslih, včasih tudi iz pretirane vljudnosti in da je mir v hiši, popustimo in ne rečemo nič, čeprav se z nečem globoko ne strinjamo. Ko pa se pogovarjamo o naših otrocih, postanemo bolj odločni.
“Ker dve ženski ne moreta imeti otrok, sta vprašali Štefana, če bi bil oče. Štefan je gej … Tako so se Štefan, Andrej, Sabina in Tina dogovorili, da bodo imeli skupaj otroke.” V nadaljevanju zgodbe opišejo kako sta se gejevski in lezbični par pokombinirala, da sta proizvedla* dvoje otrok.
Kalvarija nemškega predsednika Wulffa, za katero si je bil v največji meri kriv sam, pa tudi letošnje predsedniške volitve pri nas kar same po sebi vabijo k spraševanju, kdo ali kaj naj bi bil predsednik države v parlamentarni republiki.
Kar dva dogodka sta v zadnjih tednih spodbudila razmišljanje o pravici javnosti oziroma skupnosti do uporabe, če se tako izrazim, lika in dela nekoga, ki je v dobršnem delu deloval javno. V mislih imam razsodbo okrajnega sodišča glede odstranitve kipa Janeza Drnovška v Zagorju in recitiranje Pavčkove pesmi Starši, s katero so člani Civilne iniciative za družino in pravice otrok pospremili vložitev podpisov za razpis referenduma o družinskem zakoniku.