Urška Makovec
Od predsednikovega PR-ja do modrosti
Jože Bartolj
Predsednik republike se je s svojim govorom na proslavi ob dnevu državnosti nedvomno izkazal. Smolo je imel le s kolobocijami okrog praporščakov, ki so mu vzele velik del publicitete. Za predsednikom očitno stoji odlična PR*-ovska ekipa, ki zelo dobro ve, kdaj, kako in kaj ob taki priložnosti in v takem (beri: predvolilnem) času reči.
Čestitke vsem, ki so govor do potankosti izpilili tako, da je s svojo »povezovalnostjo« prepričal veliko večino slovenske črede.
Imamo predsednika, ki iz svojega delovanja v svetovni diplomaciji ve, kako se obnaša uglajen človek. Ve, kaj dejansko pomeni povezovalnost. Ve, da mora s svojimi besedami po malem nagovoriti vse, da mora biti skrben, primerno (ne preveč) karati nepravilnosti, predvsem pa spodbujati in opogumljati. Predsednik naše države vse to dobro ve in s pridom uporablja.
Ali ustrezneje: zlorablja.
Naj samo z nekaj najbolj perečimi primeri utemeljim. V svojem uvodnem pozdravu se je na primer med drugimi spomnil rojakov po svetu. Hvala Bogu! Končno! A kaj, ko je potreben le en klik v glavi, da ti je jasno, zakaj so mnogi med njimi sploh po svetu. Umaknili so se pred tistim režimom, ki ga predsednik s podeljevanjem državnih odlikovanj očitno še vedno poveličuje. Na videz vključevalni pozdrav je v bistvu prvovrstna perverznost.
Nekateri so predsedniku očitali naslavljanje z »državljanke in državljani«, češ da bi moral reči »Slovenke in Slovenci«. Ne bodimo naivni – jeseni so predsedniške volitve, med volivci pa je ogromno takih, ki sicer so državljani Slovenije, a nikoli ne bodo Slovenci. Pragmatična vključevalnost …
Vzhičenih besed zahvale vsem, ki so nam samostojnost prigarali in izborili, ni manjkalo, a je govornik v svoji »vzhičenosti« pozabil omeniti, da mu osamosvojitev ne pred enaindvajsetimi leti ne danes pravzaprav ne diši najbolj. Če pa že mora pristati na formalno nenavezanost na jugoslovanske silnice in (ker je pač predsednik demokratične države) razglašati »dokončni zaton komunističnega sistema in njegove preživete ideologije, konec hladne vojne in začetek novega, vse bolj povezanega, boljšega sveta«, mora še v istem stavku tudi pokazati, kako zelo se je ta sistem, ki smo ga tako želeli in ki se razglaša za demokratičnega, v bistvu sprevrgel. Subtilno nakazuje: »Hmm, ali ne bi bilo mogoče bolje vrniti se v prejšnjega?« Pa saj se niti ni treba vračati. Saj ga v dobršni meri še vedno imamo. Govoriti o dokončnem zatonu komunističnega sistema v Sloveniji ob dejstvu, da ta obvladuje gospodarstvo, medije, sodstvo in civilno družbo, je farsa. Še toliko večja, ker marsikateri govor predsednika države (ob drugi priliki oziroma v ne-predvolilnem času) naravnost veleva državljanom, naj spoštujejo NOB, zvezde in vse, po čemer komunizem še poznamo.
Gospod predsednik se je v svojem govoru spomnil tudi borcev za severno mejo in Primorcev v boju proti fašizmu, celo krščanske ljubezni, ki naj bi doprinesla k samostojnosti, ni pozabil omeniti, s citiranjem starih mislecev, Župančiča in Prešerna se je izkazal za humanistično razgledanega. Še nikoli prej nisem slišala poziva, naj evropski parlament postane »naš skupni dom demokracije«. Poudaril je pomen slovenskega izročila in ga označil kot najpomembnejšo družbeno in politično vrednoto. Spodbudil nas je k individualni odgovornosti za državo, k lastnemu angažmaju, k solidarnosti. Opozoril je, da si pri prerazporejanju sredstev za izobraževalne namene napak ne smemo privoščiti. »Amen, gospod predsednik, tako bodi!« kličem. A kaj, ko bi za vsakega od izpostavljenih delčkov predsednikovega govora zaradi njegovih preteklih ravnanj lahko napisala demanti, veliko predolg za eno kolumno.
Predsednik govori o pomembnosti vlaganja v izobraževanje (in prav ima!), a kaj ko po enaindvajsetih letih ministrov za šolstvo, ki so imeli po večini isto provenienco kot predsednik sam, raziskave kažejo, da imamo ogromno znanja, ki ga ne znamo uporabiti. Vlaganje, če je res bilo, očitno ni učinkovalo. Šola, ki naj bi tudi vzgajala, pa učence poziva, naj stisnejo roko v pest. Prav duh tega slogana pa je, se bojim, tisto, kar predsednik imenuje »lastna preteklost, ki jo moramo razumeti in spoštovati«. Od tu dalje vsakršno govorjenje o demokraciji, velikih mislecih ali – še višje – o krščanski ljubezni ni več verodostojno. In iz spoštovanja do vsega tega niti ne etično.
Slovenski volivec tovrstne dvoličnosti večinoma še ne zmore razkrivati. Je pa pričujoči govor šolski primer, na katerem bi se Slovenci lahko učili misliti s svojo glavo. Ko sem kot študentka prava pri dr. Tuerku opravila izpit dva dni po tem, ko je bil izvoljen, sem mu zaželela modrosti pri predsedovanju. Te mu želim znova, nam vsem pa tudi, da bomo znali to, kar je povedal, trezno presojati in jeseni prav voliti. Ni namreč vse v dobrem PR-ju.
*PR – angl. kratica za public relations – odnosi z javnostjo
Več komentarjev na Casnik.si
