Matija Gabrovšek
Spreminjati zgodovino
Jože Bartolj
Pred dnevi sem na eni od hiš na Dunajski cesti v Ljubljani opazil spominsko obeležje v spomin na Danila Zelena, vojaškega vodjo organizacije TIGR, ki je padel v spopadu z italijanskim okupatorjem na Mali gori pri Ribnici in sicer 13.maja 1941. Torej dobra dva meseca pred dnem, ki smo ga njega dni praznovali kot dan vstaje slovenskega naroda.
Že vse od časov slovenske pomladi se nekdanji oblastniki krčevito borijo proti vsakršnim spremembam, pri čemer so, seveda ob asistenci poslušnih medijev, v širšo javnost nadvse uspešno lansirali kopico nesmislov, ki pa so se pri ljudstvu še kako dobro prijeli. Od svaril pred grozečim revanšizmom in ustavljanja desnice do hrepenenja po žlahtni desnici in poudarjanja nacionalnega interesa. Ena najuspešnejših floskul pa je bilo prav svarilo pred spreminjanjem zgodovine.
Držite tatu
Pri čemer apologetov komunistične partije in njenih naslednic niti najmanj ne moti, da so prav komunisti po vojni najbolj grobo posiljevali zgodovino in z lažmi pitali šolarje vse do konca osemdesetih. Torej v letih, ko sta se nam menda v Jugi cedila med in mleko, ko smo bili vsi bratje in sestre, ko se ni nikomur nič zgodilo in ko smo pravzaprav živeli tako rekoč v demokraciji. Vladarji pa so se dan in noč razdajali za dobrobit ljudstva.
Ampak mi smo štirideset let praznovali kot dan vstaje proti okupatorju dan, ko je Slovenec dvignil roko nad Slovenca. Dan torej, ki je vsaj simbolično, če ne celo v resnici, označil začetek bratomornega boja. Dan, ki je naznanil začetek revolucije. Datum resničnega spopada, ko se je resničen domoljub spopadel z resničnim okupatorjem, pa je ves ta čas zamolčan ležal skrit nekje v arhivih komunistične vrhuške, njenih služb in upogljivih režimskih zgodovinarjev. Seveda, ko pa se je vse to dogajalo še globoku v času, ko so bili komunisti in nacisti še zavezniki.
Podobna je tudi zgodba z ustanovitvijo Osvobodilne oziroma Protiimperialistične fronte, kjer blage volje še danes praznujemo dan, ko se je slovenska partija obrnila proti zahodnim zaveznikom.
Zgodovina, to sem jaz!
A je že tako, nismo ne prvi ne zadnji, kjer je zmagovalec pisal zgodovino. Vedno in povsod je tako, razlike so le v stopnji profesionalnosti in pokončnosti zgodovinarjev, ti pa sta seveda neposredno odvisni od (ne)demokratičnosti politične situacije. Zaradi tega je vsaka polpretekla zgodovina, kjerkoli na svetu, nujno preveč subjektivna. Tudi v idealnih družbenih razmerah, kjer politika ne bi popolnoma nič vplivala na pisanje zgodovine, bi še vedno obstajal zgodovinarjev osebni pogled, osebne preference, morda celo osebna vpletenost. Za primerjavo lahko vzamemo družino z več otroki. Ko bodo odrasli, je zelo verjetno, da bodo njihovi pogledi na družino pogosto različni. Ne v podatkih, zagotovo pa v doživljanju in razumevanju odnosov.
In prav zato je zahteva po nespreminjanju zgodovine že v osnovi nesmiselna. Ker je polpretekla zgodovina nujno pristranska in kot taka potrebna obnavljanja, vključevanja novih podatkov in pogledov z večih plati. Objektivizacija zgodovine ni nekaj slabega, še manj nenormalnega. Je popolnoma normalen in celo nujen del procesa. Če temu ne bi bilo tako, zakaj bi se torej danes še kak zgodovinar ukvarjal z Napoleonom ali s Stalinom?
Ali pa bomo dali prav tistim zgodovinarjem in politikom, ki danes svarijo pred spreminjanjem zgodovine, do leta 1989 pa se ob dnevu vstaje niso niti enkrat oglasili in povedali prave resnice, pa čeprav so jo gotovo poznali? In naj jim verjamemo, da je razen teh nekaj očitnih laži vse drugo resnica?
Več komentarjev na Casnik.si
