Jože Bartolj
Jože Bartolj je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.
Kaj reči po vsem tem, kar se je zgodilo v Bruslju? No, spraviti se (ponovno) na Alenko Bratušek bi bilo nesmiselno. Prelahko. Celotno dogajanje na relaciji Bruselj – Ljubljana pa si zasluži poglobljen razmislek. Tokrat Slovenija ni dobila samo prijaznega opozorila. Tokrat je šlo za krepko zaušnico. Tisto, katere odmev se sliši po sobi in zaradi katere vsi prisotni obmolknejo in se spogledujejo v zadregi.
Minulo nedeljo (5. oktober 2014) je 10.000 Italijanov in Italijank na 70 različnih trgih stalo enega ali več metrov drug od drugega in bralo knjige. Imenovali so se Sentinelle in piedi (Stoječi stražniki). To so počeli v obrambo starševstva in družine. Ter v obrambo svobode govora. V Italiji namreč pripravljajo zakon o homofobiji, ki bo zaščitil homoseksualce do mere, da se o njih, če nekoliko karikiram, ne bo smelo niti v najbolj črnem kotu domače črne kuhinje sredi črne noči kritično razmišljati.
Neučakani smo in potrpeti nočemo. Tako so vzgojili že nas in tako vzgajamo svoje otroke. Že v mladosti, v najrosnejših letih vzgoje so nam starši omogočili, da smo dobili vse. Takoj. Še preden smo se čemu odrekli, še preden smo si kaj zaslužili, pogosto še preden smo si sploh zaželeli.
Pridiganje je v Sloveniji na slabem glasu. Očitno samo tisto, ki ga opravljamo duhovniki med sveto mašo in je po definiciji razlaga katoliškega nauka (Božje besede, katekizma in stališč Cerkve). Pridig se katoličani na splošno ne veselimo. Radi imamo, da so kratke, da so neboleče, da so kakor droga, ki nas uspava.
Na mojem facebook profilu se je znašlo nekaj fotografij. Grozljivih. Mučenci iz Iraka. Jok mi je stresal telo, ko sem jih gledala. Podobe še vedno sanjam… Postreljena dekleta, ležijo na sedežni garnituri, njihove obleke so prepojene s krvjo, pod njihovimi nogami velika luža krvi, roke ob telesih, preko trupel…