Jože Bartolj
Jože Bartolj je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.
Zvečer, na dan vseh svetih, sem šla, tako kot vsako leto, na stare Žale, prižgati svečko. Pa ne na kakšen grob. Prižgano svečko sem pustila zadaj za cerkvico ob vhodu na pokopališče. Ni bila osamljena, saj jih je tam gorelo že več tisoč. Mamica poleg mene je na hčerkino vprašanje, »Zakaj pa tu gorijo svečke, saj ni groba?« odgovorila čisto na kratko: »Te svečke gorijo za tiste, za katere se ne ve, kjer so pokopani.«
Več kot pol leta se že sestajajo člani civilno družbene iniciative Resnica in sočutje, ki si želijo primerno obeležiti nekatere obletnice v letu 2015. Tako se bomo denimo spominjali 100 letnice začetkov bojev na Soški fronti, 70 letnice konca druge svetovne vojne in 25 letnice prvih demokratičnih volitev v Slovenji.
Kaj reči po vsem tem, kar se je zgodilo v Bruslju? No, spraviti se (ponovno) na Alenko Bratušek bi bilo nesmiselno. Prelahko. Celotno dogajanje na relaciji Bruselj – Ljubljana pa si zasluži poglobljen razmislek. Tokrat Slovenija ni dobila samo prijaznega opozorila. Tokrat je šlo za krepko zaušnico. Tisto, katere odmev se sliši po sobi in zaradi katere vsi prisotni obmolknejo in se spogledujejo v zadregi.
Minulo nedeljo (5. oktober 2014) je 10.000 Italijanov in Italijank na 70 različnih trgih stalo enega ali več metrov drug od drugega in bralo knjige. Imenovali so se Sentinelle in piedi (Stoječi stražniki). To so počeli v obrambo starševstva in družine. Ter v obrambo svobode govora. V Italiji namreč pripravljajo zakon o homofobiji, ki bo zaščitil homoseksualce do mere, da se o njih, če nekoliko karikiram, ne bo smelo niti v najbolj črnem kotu domače črne kuhinje sredi črne noči kritično razmišljati.
Neučakani smo in potrpeti nočemo. Tako so vzgojili že nas in tako vzgajamo svoje otroke. Že v mladosti, v najrosnejših letih vzgoje so nam starši omogočili, da smo dobili vse. Takoj. Še preden smo se čemu odrekli, še preden smo si kaj zaslužili, pogosto še preden smo si sploh zaželeli.