Stražarji Berlinskega zidu

| 13.11.2014, 09:12 Jože Bartolj

Ob petindvajsetletnici padca Berlinskega zidu je bil posebne pozornosti nemške in mednarodne javnosti deležen Harald Jäger, 71 letni nekdanji podpolkovnik vzhodnonemške obmejne straže, ki je pred četrt stoletja, 9. novembra zvečer ukazal dvigniti zapornice na mejnem prehodu v Bornholmerjevi ulici. O njegovem življenju je izšla knjiga, o dogodku so posneli film.

Gospod Jäger je 28 let služboval kot oficir obmejne straže in STASI-ja. V tem času ni nikoli podvomil v režim, ki mu je služil. Na dan padca zidu so sicer vzhodnonemški politiki po televiziji razglasili, da so meje odprte, vodje mejnih prehodov pa so imeli navodila, naj čez mejo spuščajo manjše skupine ljudi in pri prehajanju meje označijo potne liste politično neprimernih oseb. Če se bodo ti z označenimi potnimi listi poskušali vrniti v DDR, pa naj jim to preprečijo. Ko bi moral navodilo uveljaviti pri mladem paru z otrokom in družino ločiti, se mu je nečloveško postopanje uprlo in spustil jih je domov. Kmalu za tem je ukazal svojim vojakom na dvignejo zapornice na prehodu. Ukaz je moral ponoviti trikrat.

Ko je novinar Financial Timesa Haralda Jägra pohvalil, češ, da je bil heroj, je ta odvrnil: »Nič herojskega nisem naredil…. Bil sem navaden človek v težkem položaju…Heroji so bili ljudje pred nami, saj niso mogli vedeti ali bomo streljali ali ne.«

Del mitologije, ki nekdanji komunistični nomenklaturi in njenim dedičem še zagotavlja vpliv v slovenski družbi je tudi naziranje, da slovenski komunistični režim ni imel nič skupnega z ostalimi vzhodnoevropskimi. Tito je dal Jugoslovanom potne liste že v drugi polovici šestdesetih let in na naših zahodnih mejah so streljali samo ilegalne prebežnike, ki so bili večinoma iz teh manj srečnih komunističnih držav. Kljub večji osebni svobodi in višjem življenjskem standardu pa si z Vzhodno Nemčijo delimo marsikatero tranzicijsko značilnost.

Politično še aktivna vzhodnonemška komunistična nomenklatura je zbrana v stranki Die Linke. Oni svojo vlogo in zasluge v prelomnih dogodkih pojasnjujejo, češ da so obvarovali svoje sodržavljane pred naseljem in pred sovjetsko invazijo. Nič pa ne rečejo o tem, da so oni za razliko od demokratov vedeli, da vojska in policija nimata ukaza naj streljajo.

Tudi nas poučujejo, da so nas obvarovali pred Miloševićem in represijo zvezne države, da so ravno prav zavirali prihod demokracije, da so preprečili kaos in nasilje. A za zavedanje razlike, da so tudi pri nas ob prvih zborovanjih za demokracijo eni vedeli kakšna navodila ima policija in so ta navodila tudi dajali, drugi pa so morali z osebnim pogumom premagati spomine na ne tako oddaljeno oblastno represijo, v slovenski v javnosti ni prostora.

Vzhodno nemške dežele in države na območju nekdanje Jugoslavije so posebne v tem, da tako velik del ljudi meni, da je ekonomski problem, ki ga mora rešiti politika problem delitve dobrin in ne problem ustvarjanja dobrin. V vzhodnonemških zveznih deželah za Die Linke voli med 25% in 30% volivcev, kar kaže, da je lažje izvleči ljudi iz socializma kot pa socializem iz ljudi. Ob upoštevanju dejstva, da pri nas ni bilo »zahodno slovenskih« političnih strank, ki bi s svojim kadri politično kolonizirale področja z mlado demokracijo, so slovenski volilni rezultati kar primerljivi z vzhodno nemškimi. Pri njih dve tretjini ljudi verjame v liberalno demokracijo in svobodno tržno gospodarstvo ter obsoja dediščino komunističnega režima pri nas pa ena tretjina. Na žalost je ta razlika dovolj velika, da slovensko politično življenje tone v abotnosti.

Primer:

Poleg Slovenije je Dan reformacije, 31.oktober, praznik in dela prost dan še v petih vzhodno nemških zveznih deželah in v Čilu. Nisem še uspel ugotoviti, kakšni so bili motivi ob združitvi obeh Nemčij, da so praznik oživili le na območju nekdanje DDR. Na misel mi pride, da so morda želeli, ker imajo druge zvezne dežele kar nekaj verskih državnih praznikov, tudi v novih zveznih deželah določiti praznik, ki slavi krščansko dediščino tega območja. Gotovo pa praznik ni zasnovan in praznovan kot priložnost za nadaljevanje kulturnega boja, kot je to v Sloveniji.

Predstavljate si, da bi na primer Angela Merkel, ki je letos tudi bila slavnostna govornica na eni od nemških proslav Dneva reformacije izustila stavek »Najbrž niti ni slučaj, da so protestantske dežele ekonomsko bolj uspešne in socialno bolj pravične” (kot katoliške, kar je bilo razumeti iz konteksta), kot je to storil slavnostni govornik na letošnji slovenski proslavi. Vsaj na Bavarskem bi umirali od smeha.

V grabljenju za legitimnostjo so se nekdaj slovenski komunisti, sedaj pa to počno tudi njihovi dediči, trudili, da se prikažejo kot nekakšne duhovne naslednike slovenskih protestantov iz dobe reformacije oziroma vsaj za nosilce mita o njihovi vsestranski naprednosti. Slovensko narodno ozemlje, je protireformacija prizadela ravno toliko kot druge dežele pod Habsburžani. Kako to, da nismo tako ekonomsko neuspešni in socialno nepravični kot kakšna Tirolska ali Zgornja Štajerska? Največjo razliko v ekonomskem razvoju in socialni pravičnosti med nekdanjimi deli Avstro-ogrske je naredil komunizem.

Res je, da so nekatere Evropske države (predvsem v Sredozemlju) zaradi upiranja fevdalnih centrov moči med katere je sodila tudi Katoliška Cerkev kakšnih tristo let po reformaciji zamujale z industrializacijo, a vprašanje je, ali so bila tako fevdalne zaradi konkurenčnih prednosti v kmetijstvu ali zaradi katolištva. Je bila Cerkev tako vplivna zaradi fevdalizma, ali je bil fevdalizem tako močan zardi Cerkve? A ta zgodovinska epizoda ima svoj poduk tudi za današnji čas. Motiv za upiranje industrializaciji in čezmejnemu trgovanju so bile rente, ki so jih fevdalci dobivali zaradi svojega položaja v družbi in lastništva zemlje. In kdo je danes v Sloveniji največji rentniški predator? Kdo si obeta nadaljnjo financiranje svojega vpliva s strani državnih podjetji in nasprotuje privatizaciji? Kdo ščiti pokojninske rente katerih višina nima nobene zveze z višino vplačanih prispevkov v pokojninsko blagajno? Kdo nasprotuje enakovrednemu nastopanju zasebnih ponudnikov storitev v šolstvu in zdravstvu in brani rentnike v javnem sektorju? Kdo nas, zato, da bi zaščitil svoje rente straši z neoliberalizmom (ki je, ironično najbolj zasidran prav v protestantskih državah)? Stražarji na našem »berlinskem zidu« so še čuječi in zlahka jih lahko opazite v prvih vrstah na državnih proslavah.

Več komentarjev na Casnik.si