Jože Bartolj
Jože Bartolj je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.
Včasih mi kdo reče, da sem pogumen. Na začetku mi je to ugajalo, sčasoma pa čedalje manj, saj se je pohvala večkrat izkazala kot izgovor, češ, “jaz pa nisem in se zato držim bolj ob strani”. Mnogi so mi to odkrito priznali. Mislim, da je prav, da javno povem, da po naravi nisem pogumen, vsaj nič bolj kot kdorkoli drug. Tudi mene je strah, se pa strah, pri nekaterih stvareh trudim premagati, tako kot vsak drug.
“Moramo se zavedati, da smo zdaj v tržni ekonomiji. V tržni ekonomiji pač poskušamo razviti največjo mogočo kakovost in jo ponuditi trgu. Nismo več v komunizmu,” je dejal finančni minister Dušan Mramor, ko se je odzval na velike postranske zaslužke nekaterih svojih stanovskih kolegov. Visoki postranski zaslužki tako številnih javnih uslužbencev bi bili v komunizmu gotovo eksces, ki ga oblast ne bi tolerirala.
V deželi Slovenski čedalje bolj razsaja čudna bolezen duha. Bolezen je izmuzljiva, prefinjena in zahrbtna, nikogar sicer ne pošlje na bolniško, a je kljub temu strupena in prinaša smrt. To je družbena bolezen, ki jo bom imenoval »demofobija«. Demofobija je človeška drža, ki razodeva globok »strah pred ljudstvom«.
Še posebno v današnjem času, ko ta poklic ni več cenjen, to ni lahko. Ja, rekla sem poklic, ker mislim, da je to prav poklic. Seveda imamo danes mame svoje poklice, da lahko pomagamo očetom pri skrbi za materialno plat družine, a ustvarjene, poklicane smo za rojevanje in vzgojo. Ne samo telesno, tudi duševno, čustveno. Mene je misel na to, da bom postala mama, kar malo plašila.
Smo v času radijskega misijona. Z misijonsko besedo pod geslom „Za vas živim“, nas nagovarjajo Don Bocsovi salizijanci in Hčere Marije Pomočnice. To je že deseti radijski misijon po vrsti in v slovenskem prostoru se je že dodobra uveljavil. Vsako leto pred največjim krščanskim praznikom skušajo misijonarji ljudem na srce položiti besedo.