Državljanski pogum

| 15.04.2015, 14:19 Jože Bartolj

Včasih mi kdo reče, da sem pogumen. Na začetku mi je to ugajalo, sčasoma pa čedalje manj, saj se je pohvala večkrat izkazala kot izgovor, češ, “jaz pa nisem in se zato držim bolj ob strani”. Mnogi so mi to odkrito priznali. Mislim, da je prav, da javno povem, da po naravi nisem pogumen, vsaj nič bolj kot kdorkoli drug. Tudi mene je strah, se pa strah, pri nekaterih stvareh trudim premagati, tako kot vsak drug.

Pogum sam zase ni nič. Ni neka posebna človekova lastnost, značajska ali kakršnakoli druga. Pogum je naše ravnanje v odnosu med strahom in svobodo oz. svobodno voljo.

Ljudje imamo vase vgrajen strah. Ta je načeloma nekaj pozitivnega in nam preprečuje, da bi delali tisto, s čemer bi ogrozili svoje interese in najpomembnejšega med njimi, to je interes po preživetju. Predstavljajmo si, kakšen bi bil človek brez strahu? Ki se ne bi ničesar bal. Na misel mi pride Terminator. Ni res, da je strah votel, okoli pa ga nič ni. V njegovem jedru je nagon po preživetju, ki pa ga ljudje radi preoblečemo in povežemo še z marsičem.

Na drugi strani imamo vase vgrajeno željo po svobodi, ki jo zastopata svobodna volja in vest. Slednja nas opozarja, kaj je prav in kaj ni, ter nas bolj tiho kot strah, vendar še bolj vztrajno, nenehno opozarja in s tem odpira prostor največje svobode.

V nekaterih primerih se strah in vest skoraj poklopita. Npr. pri prepovedi ubijanja. Tega nas je strah in se nam tudi ne zdi prav. Zdi se, da je podobno, ko gre za žrtvovanje življenja za otroka. Zaščita otrokovega življenja je pred zaščito lastnega, tako po »nagonu« strahu kot po »nareku« vesti. Moja teta je umrla v prometni nesreči, v času, ko še ni bilo varnostnih pasov in je bilo čisto normalno, da je mama sedela spredaj in v naročju držala otroka. V trenutku nesreče je dala popolno prednost zaščiti otroka do konca na način, da je sama od poškodb umrla, dojenček bratranec pa je bil skoraj nepoškodovan.

So pa primeri, ko sta strah in vest v precejšnjem nasprotju. To se velikokrat dogaja pri t.i. državljanskem pogumu. Tukaj tehtanje med strahom »ali bom z izpostavljanjem škodil družini in ogrozil svoje koristi«, ter tistim, kar mislimo, da je prav, največkrat pripelje do tega, da damo prednost strahu. Seveda si ne priznamo radi, da smo to naredili pod vplivom strahu. Nasprotno. Izumili smo pojem pragmatizem, ki pomeni neke vrste prilagajanje, da dosežemo kar se da veliko koristi. Pragmatizem smo postavili celo na raven vrline. S tem se zdi, da načeloma ne bi bilo kaj hudo narobe. Lahko bi bil celo v skladu z Aristotelovim etičnim načelom iskanja srednje poti.

Problem pa je, da obstaja tudi t.i. spolzka klančina , kjer lahko pogrnemo že ob sorazmerno rahlem naklonu. Razvrednotenje, neko škodljivo ravnanje, naj bo na začetku še tako drobno, nosi namreč v sebi težnjo in potencial, da postane trend. In to na način, da se vzpostavi ta spolzek teren. Tega so se zavedali stari latinci in imeli tudi odgovor: Principiis obsta!… (Na začetku se upri!…). To je eno starodavnih, a precej pozabljenih načel v našem osebnem in družbenem življenju. V družbenem življenju sta v zadnjih desetletjih zakraljevala pragmatizem in radikalni pravni pozitivizem, (ki je v resnici pravna manipulacija s stvarnostjo).

Mislim, da je do tega spoznanja proti koncu življenja prišel tudi nekdanji predsednik vlade in države, dr. Janez Drnovšek. Skoraj celo politično kariero je bil predstavljen, verjetno precej upravičeno, kot utelešenje pragmatizma v najboljši slovenski izvedbi. V zadnjih letih je naredil prelom in se pragmatizmu kot življenjski usmeritvi v celoti odpovedal. In skušal delati samo še tisto, kar se mu je zdelo prav.

Spolzka klančina je danes osrednji etični pojem, ki mu novodobni inženirji duš javno oporekajo, dejansko pa praktično do potankosti obvladajo in zlorabljajo za prevrednotenje sveta. Na to je neutrudno opozarjal pokojni predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Jože Trontelj. Izjemen uvid v te procese je na letošnji potresni pobožnosti pri Sv. Jožefu predstavil tudi nadškof Stanislav Zore. Nekako takole je rekel: »Nevarni so majhni potresi. Taki, ki jih skorajda ne čutimo in se jih ne zavedamo. Zavemo se jih lahko samo, če se nazaj ozremo na same sebe. Npr. kako smo na nekatere stvari gledali pred 15 leti in kako danes. Ko to naredimo, šele vidimo, kako svet spreminjajo nenehni majhni potresi, ki se jih večinoma sploh ne zavedamo.«

V luči spolzke klančine postane “vrlina” etičnega pragmatizma oz. koristolovja zelo vprašljiva. Pomeni namreč postopno, vendar zanesljivo, pot v nesvobodo in razkroj vrednostnega sistema, ki v resnici drži družbo skupaj. To se je še pred nekaj leti slišalo kot oguljena fraza. Čedalje manj oguljena fraza postaja bolj, ko vidimo, kam drvimo.

Se pravi, želim si, da bi čimveč ljudi v javnem življenju premagovalo strah in delalo tisto, kar mislijo, da je prav. To je namreč edina pot, da vsi skupaj ohranimo čimveč osebne svobode, s tem pa tudi osebnih koristi.

V prejšnjem stoletju, nadaljuje pa se tudi v tega, je človeštvo že plačalo strahovito ceno, ker nismo delali tako. Žal se na koncu vse plača. Vsi plačamo.

Več komentarjev na Casnik.si