Strici so nam pravili

| 20.05.2015, 14:25 Jože Bartolj

Na Primorskem oziroma v tedanji Julijski krajini pod Italijo je v obdobju med obema svetovnima vojnama poleg gverilskega gibanja TIGR ostajala živa tudi narodnopolitična dejavnost, ki je delovala podtalno. Vidno vlogo v njej so imeli slovenski duhovniki, čeprav so bili nenehno pod nadzorstvom fašističnega režima.

Iz njihovega Zbora svečenikov sv. Pavla, ki je nastal po prvi svetovni vojni in pozneje prešel v ilegalo, je izšla tajna Krščanska socialna organizacija. Na pobudo duhovnika Virgila Ščeka (1889–1948) so leta 1939 ustanovili Narodni svet, ki je vsaj formalno predstavljal politično enotnost na Primorskem. Toda leto zatem so ga fašistične aretacije njegovih članov zelo prizadele.

Pravzaprav je imelo tigrovstvo skupne cilje s krščanskosocialno organizacijo na Primorskem, razlike so bile le v metodah delovanja. Zlasti duhovniki so tigrovce svarili pred italijanskim maščevanjem. Ne nazadnje so bile vse primorske predvojne politične skupine (tigrovci, komunisti, primorski krščanski socialci in liberalci) izrazito protifašistično usmerjene.

Vendar to dejstvo in predvojna pripadnost organizaciji TIGR nista bili za slovenske komuniste nobeni vrednoti. Očitali so jim boj za združitev s Kraljevino Jugoslavijo in jim lepili podobne oznake kot italijanske fašistične oblasti. Komunisti so obtoževali tigrovce, da so bili pravzaprav teroristi in agenti tuje, to je britanske obveščevalne službe. Ali kot je sredi julija 1943 vosovec Edo Brajnik poročal v ljubljansko centralo Zdenki Kidrič: »Večina iz liberalnega tabora, ki je prešla v organizacijo Tigor, je s svojim programom pritegnila in ujela v svoje mreže ves revolucionarni odpor liberalnih množic. Vodstvo te organizacije pa je kmalu zajadralo v angleške in francoske vode.«

Šlo je za načelno vprašanje razumevanja protifašizma. Organizacija TIGR je nastala septembra 1927 iz odpora proti italijanskemu fašističnemu zatiranju. Obveščevalno dejavnost, s katero so se posamezni tigrovci resnično ukvarjali v korist Kraljevine Jugoslavije in pozneje zahodnih zaveznikov, bi morali tudi komunisti oceniti kot prispevek k skupni zavezniški zmagi nad silami osi, torej tudi v korist primorskih Slovencev.

Za razumevanje revolucionarnega odnosa do tigrovcev je treba pogledati položaj KPS in tudi KPI v mednarodnem komunističnem gibanju. Dolžnost posameznih komunističnih strank do napada na SZ junija 1941 je bila braniti interese Sovjetske zveze. V tem gre tudi videti neupravičene obtožbe britanske agenture. Kljub temu, da komunisti primorskim narodnjakom niso mogli očitati pomanjkanja protifašizma, še manj pa sodelovanja s fašističnimi oblastmi, je nezaupanje do njih ostalo. Obenem je že na prvi pogled nerazumljivo, da je bilo partizansko vodstvo povezano z zahodnimi zavezniki in je od njih prejemalo vojaško in politično pomoč. Tigrovcem pa je očitalo in zamerilo povezanost z njimi v prvih protifašističnih akcijah.

V tem pogledu so zanimivi spomini starega tigrovca Alojza Zidarja (1914–2004): »V letu 1938 sem se prvič srečal s Pinom Tomažičem (1915–1941, član vodstva KPI za Julijsko krajino – op. RP). Govorili smo o sodelovanju in ob tej priliki mi je dal tudi nekaj izvodov ilegalne literature. Nisem se popolnoma strinjal z njim. Sanjal sem o Jugoslaviji, on pa mi je tolmačil komunistični program, ki ga je, kot se mi je zdelo sam izoblikoval. Brezkompromisni boj proti fašizmu do osvoboditve vse Primorske z združitvijo vse Slovenije v Sovjetsko republiko Slovenijo.«

Že takoj ob napadu sil osi na Jugoslavijo aprila 1941 so tigrovci v Ljubljani organizirali Soško legijo, ki je hotela aktivno sodelovati pri obrambi domovine. Vojaško-politične razmere jim tega niso omogočile. Del tigrovskega vodstva se je zaradi italijanske okupacije zatekel v gozdove na Dolenjskem. Na Mali gori pri Ribnici je tako prišlo 13. maja 1941 do prvega oboroženega spopada z italijanskimi vojaki v okupirani Sloveniji. Spopad treh tigrovcev (Zelen, Kravanja, Majnik) s številčno močnejšim nasprotnikom se je tragično končal za Danila Zelena, vojaškega vodjo TIGR-a.

Na II. tržaškem procesu decembra 1941 se je med obtoženci znašel tudi komunist Pino Tomažič. Obtožen je bil, da je voditelj komunističnega gibanja na Primorskem, kar je takoj priznal. Poleg tega ga je obtožba bremenila prav povezave z Danilom Zelenom. Od slednjega naj bi Tomažič dobil precejšnje količine orožja. Tudi to je Tomažič priznal. Le obtožbo, da je sodeloval pri vohunski dejavnosti, je odločno zanikal, češ da komunisti niso imeli nobenega razloga za podpiranje slovenskih nacionalistov in tigrovcev, ker so se njihove težnje močno razlikovale. Slovenski komunisti so težili k ustanovitvi sovjetske republike, ki bi vključevala vse Slovence, medtem ko so nacionalisti delali samo za to, da bi se Julijska krajina priključila Jugoslaviji.

Hkrati je KPS skrbelo, da bi se v Osvobodilni fronti uveljavil tigrovski duh. Veliko starih tigrovcev je sicer vstopilo v OF in v partizanske vrste, a svojo lojalnost so morali večkrat dokazovati partijskim oblastnikom, tudi z umori dejanskih in namišljenih političnih nasprotnikov ter odstranitvijo nekdanjih tigrovskih sodelavcev. Tisti, posebej izobraženci, ki so vztrajali pri samostojnem razmišljanju, so tvegali likvidacijo, kot je pokazal primer dr. Maksa Rejca, predvojnega tigrovca, ki ga je VOS umoril junija 1943. Kampanja proti njemu je dosegla vrhunec v ohranjenem poročilu, ki ga je 4. junija 1943 Obveščevalni center Primorske operativne cone na zahtevo Aleša Beblerja poslal Pokrajinskemu komiteju KPS Primorske. O Maksu Rejcu – Tonetu Mladenu med drugim navaja, da je »zelo nevaren človek«, poleg tega mu očita, da je »verjetno še sedaj član teroristične organizacije dr. Čoka (dr. Ivan Marija Čok, odvetnik in predsednik Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine, med vojno pri Britancih – op. RP)«, morda najabsurdnejša pa je ocena, da je »anglofil«. Poročilo končuje tako: »Kje se momentalno nahaja, nam ni znano. V slučaju, da ga najdemo, pridržali ga bomo v naši edinici do nadaljnih vaših direktiv.«

Dr. Tatjana Srebot Rejec, avtorica odlične knjige Partija in tigrovci, sicer soproga Alberta Rejca (1899–1976), političnega voditelja organizacije TIGR, je s tem delom očitno dregnila v osje gnezdo. Potrudila se je, da je pregledala praktično vse dostopno arhivsko gradivo in zbrala številna pričevanja. Po objavi se je nanjo vsul plaz kritik, predvsem potomcev medvojnih revolucionarjev, ki so svoja nasprotovanja njenemu pisanju izražali predvsem v Sobotni prilogi Dela in Rodoljubu, časopisu, ki ga izdaja Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske.

Ideološka gonja proti pripadnikom organizacije TIGR se je sicer nadaljevala tudi po končani drugi svetovni vojni, ko so bili tigrovci označeni za nacionalistične in reakcionarne elemente. Družbeni tabu in izločenost iz kolektivnega spomina sta se še zaostrila po seji izvršnega komiteja CK KPS julija 1958. Počakati je bilo treba na demokratične spremembe na Slovenskem za ponovno afirmacijo organizacije TIGR.

Toda spet ni šlo gladko, saj sta gospoda J. Stanovnik in I. Lukšič že pred desetimi leti tigrovce odkrito označila za teroriste. Poleg tega je prej omenjeno Društvo TIGR vedno bolj odkrito prehajalo pod nadzor »zdravih sil« in se hkrati utopilo v političnem delovanju ZZB za vrednote NOB. V duhu starega delovanja teh sil, ki ljudskofrontno obvladuje razsojanje, spominjanje in interpretacijo slovenske polpretekle zgodovine.

Več komentarjev na Casnik.si