Marjan Bunič
Andrej Novljan
Petra Stopar

Kje so meje? - I. del

17.11.2009, 14:07 Matjaž Merljak

Na letošnjem Romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah je etnolog in sociolog, državni sekretar na ministrstvu za kulturo, Silvester Gaberšček, svoj nagovor naslovil 'Kje so meje?' in mu dal še podnaslov 'Zdaj, ko meja ni več'. Prisluhnili smo mu v oddaji Slovencem po svetu in domovini 15. novembra 2009.

To starodavno Marijino romarsko središče na Višarjah že 649 let zbira romarje: je zaradi svoje zemljepisne lege in zgodovinske vpetosti v tisočletno zgodovino Kanalske doline morda najprimernejši kraj za tovrstno razmišljanje in pogovor.

Od prazgodovine do konca rimskega cesarstva v drugi polovici 5. stol. je bila dolina pod nami, ki je znamenita tudi po tem, da je pri Žabnicah razvodje med Jadranskim in Črnim morjem, poznana kot strateško pomembna pretočna pot med Venetio (Furlanijo) in Norikom (Koroško), zato tudi ime 'kanal', ki se na vzhodnem delu razcepi še na odsek proti Posočju in v Gornje Savsko dolino. Ta delček raja za Triglavom, ki se razprostira med vzhodnimi Karnijskimi Alpami na severu zahodu in zahodnimi Julijskimi Alpami na jugovzhodu, so naši davni predniki, ki so se čez Moravska vrata podali proti Jadranu, poselili v drugi polovici 6. stoletja. Zgodovinske razmere, gospodarski interesi zemljiške gospode so od poznega srednjega veka privabljali v dolino v vse večjem številu nemško govoreče prebivalce, v manjši meri tudi sosedne Furlane, po I. svetovni vojni pa so ta prostor začeli zasedati Italijani, ki so danes večinski prebivalci. Ta kratek pogled v zgodovino na 'tromeji' želi biti samo v podporo izhodišču našega pogovora o meji, ki se je prav na tem prostoru v različnih časovnih obdobjih oblikovala, spreminjala, ohranjala, krepila, slabila.

Cerkev na Svetih Višarjah
Cerkev na Svetih Višarjah © Matjaž Merljak
 V Slovarju slovenskega knjižnega jezika pod besedo meja preberemo razlago:

meja -e stil. -e ž, rod. mn. mej in meja (e)

1. črta, ki ločuje, razmejuje države ali ozemlja: meja poteka, teče po vrhovih gor; označiti mejo; državna, občinska meja I Slovenija in Madžarska imata skupno mejo; prestopiti mejo Ita mejaje strateška, utrjena I publ. položaj na meji je napet mejni državi sta na meji pripravljeni za morebiten spopad II črta, ki ločuje, razmejuje zemljišča, parcele: kositi čez mejo,' meje po katastrski mapi I soseda se tožita zaradi meje / meje igrišča so slabo označene

2. s prilastkom kar ločuje, razmejuje kaj sploh: jezikovne, pojmovne meje; meja med poezijo in prozo; meja med vzdrževalnimi in obnovitvenimi stroški je bolj ali manj premična I knjiž. meja ločnica

3. mn., publ., s prilastkom področje, območje: država je po vojni razširila svoje meje I z oslabljenim pomenom: Slovenci zunaj meja Slovenije v tujini, tujih državah; meje znanja se širijo I pisar. delati, ukrepati v mejah predpisov po predpisih

4. navadno s prilastkom določena najvišja ali

najnižja stopnja, velikost česa: meja se je premaknila navzdol, navzgor; prekoračiti predpisano starostno mejo / kritična, spodnja meja / določiti meje, v katerih občine predpisujejo višino prispevkov / poslovati na meji rentabilnosti komaj še rentabilno

5. nezoran, travnat del med njivami: sosedje tudi letos pre oral mejo; na mejah je nakosil za kopico sena

6. navadno v zvezi živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev: negovati, zasaditi živo mejo; drenova, gabrova živa meja

• odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; eks pr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; ekspr. to presega vse meje izraža nedopustnost česa; eks pr.

brez meje razpravljajo, ne naredijo pa nič zelo

veliko, dolgo razpravljajo; ekspr. biti do skrajne meje pošten zelo pošten; to je res le do določene, neke

meje le deloma, delno; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog. čez mejo jo je popihai odšel je ilegalno v tujino

*fiz. meja elastičnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa; geogr. datumska meja na kateri se spremeni datum za en dan; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozd. drevesna meja nadmorska višina, do katere še raste drevje; zgod. borci za severno mejo udeleženci bojev za priključitev slovenske Koroške in Štajerske.

Toliko o pojmu besede meja leksikon; seveda bi k temu lahko pridali še veliko drugih pomenov besede meja.

Danes se bomo zaustavili ob pomenu 'naše', kar zaobjema vsebino: etnične ali narodnostne, tiste meje pod katero je zajet celoten slovenski kulturni prostor v domovini, zamejstvu, zdomstvu po Evropi in na drugih celinah, kar pomeni veliko več kot območje, ki ga je opredeljevala 'majniška deklaracija' (Matija Majer Ziljski) iz srede 19. stol.

Od 1. maja 2004 je R Slovenija polnopravna članica Evropske povezave. Morda še nismo povsem pozabili večletnega prizadevanja, da bi bili kot država sprejeti v Evropsko povezavo in tako brez meja povezani z rojaki v Avstriji, Italiji in na Madžarskem, le še tisti na Hrvaškem so ostali zunaj velike skupnosti. Praznovanja na posameznih mejnih prehodih z najvidnejšimi posvetnimi in cerkvenimi dostojanstveniki in državniki, kot npr. Romano Prodi v vlogi predsedujočega komisarja Evropske skupnosti in Antonom Ropom - takratnim predsednikom Vlade Slovenije na železniški postaji v Novi Gorici. Podoben scenariji se je ponovil decembra 2006 ob vključitvi Slovenije v 'Schengensko območje', kar je pomenilo dejansko odpravo 'zapornic' s policijskimi in financarskimi kontrolami na mejnih prehodih. Za prebivalce v obmejnem pasu na obeh straneh in za tiste, ki so večkrat doživeli 'učinkovito' delovanje obmejnih organov, so bili ti dnevi kot izpolnjene otroške sanje, ki človeka napolnijo z nepopisno srečo, ki je ni mogel skaliti noben kritičen pomislek, še tu in tam skrit v drobceni izjavi nekaterih kritičnih posameznikov. Končno smo v Evropi, oziroma Evropa je odkrila, da smo tu in od vedno in, da smo od zdavnaj njen sestavni del na zelo pomembnem in občutljivem stičišču med evropskim severom in jugom, vzhodom in zahodom.

 V preteklosti so nas zgodovinske okoliščine v posameznih obdobjih bolj ali manj delile in tlačile pod različne upravne in državne oblike in v nekaterih predelih tudi oslabile, tako da smo se kot nekoč strnjena narodnost, zlasti na zahodnem in severnem Koroškem, povsem utopili v Germanskem svetu, med tem, ko je na zahodnem narodnostnem robu etnična meja domala ostala nespremenjena od naselitve, ko je bila med Langobardi in našimi predniki dogovorjena meja s sklenitvijo 'pakta jajca' - o katerem v 8 stol. piše furlanski zgodovinar Pavel Diakon v 'Historia Longobardorum', pa vse do druge polovice 20. stoletja. Stanje našega življa v Porabju na Madžarskem pa je bilo do devetdesetih let preteklega stoletja zavito v skrivnost proletarskega bratstva in za povrh še prekritega z madžarsko tančico; medtem, ko smo se za avtohtono slovensko manjšino na Hrvaškem začeli zanimati šele pred kratkim.

Raznolikost naravnih danosti in razgibana površina slovenske dežele sta ob prepletanju civilizacijskih, etničnih in zgodovinskih tokov sooblikovali svojstveno slovensko kulturo, ki v sebi nosi: Alpske, Panonske, Mediteranske in Dinarske prvine. Kako raznovrstna je njena sestava pove že podatek, da govorimo 62 narečij povezanih v osem različnih skupin, ki se med seboj močno razlikujejo, tako da je v Ljubljani ob neki priložnosti ženica iz Nadiških dolin dejala obiskovalcu iz osrednje Slovenije: "Westa sa se tažkwo zastwopamo, ma pojemo pa wsije glih". Zares je zanimivo, kako se je od domnevnega zapisa na Rathisovem oltarju v čedajski stolnici iz 8. stol., mimo Brižinskih spomenikov iz 10. stol., rateško-celovškega, černjejskega ali čedajskega, Staro gorskega, pa Stiškega srednjeveškega rokopisa, v času protestantizma izoblikoval enoten slovenski knjižni jezik.

Zanimiv je Trubarjev uvodu k Prvemu delu Noviga testamenta iz leta 1557, kjer je zapisal: "Pri prevodu sem se potrudil, glede besed in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsak Slovenec, bodisi Kranjec, Spodnještajerec, Korošec, Kraševec, !stran, Dolenjec ali Bezjak. Zaradi tega sem ostal kar pri domačem kmečkem slovenskem jeziku, kakor se govori na Raščici, kjer sem se rodil. Nenavadnih in hrvaških besed nisem hotel primešavati niti si novih izmišljati ... "

Od takrat so morala preteči skoraj štiri stoletja preden se je, v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1810, prvikrat zapisala beseda Slovenija, ki določa prostor na katerem živijo Slovenci, torej kot naša 'domovina'.

Višarje 2009 - Silvester Gaberšček
Višarje 2009 - Silvester Gaberšček © Matjaž Merljak
Pot od prve omembe imena pa do njenega udejanjanja je bila trnova, naporna in dolga.

Zanjo so vse svoje moči zastavljali predvsem duhovniki (poleg omenjenega Matije Majerja, škof A.M. Slomšek, Gregor Einspiler, prekmurski Fran Ivanocji, Klekel in Jožef Borovnjak, beneški Čedrmaci od Trinka do Gujona, primorski Virgiliji Šček, Jakob Ukmarj, nadškofa F.R Sedej, Lojze Bratuž in tisti, ki danes prav tako zavzeto nadaljujejo njihovo delo; L. Bratuž, V. Cerno, Luiggia Negro), od nekdaj je bila zelo pomembna vloga pisateljev, pesnikov (od F. Prešerna do Pavčka), mnogih kulturnih delavcev, razumnikov, pa tudi in nekaterih politikov, predvsem pa nepregledna množica vseh, ki so za te cilje darovali svoja življenja.

In danes po petih letih, ko so bile odstranjene administrativne meddržavne meje in z njimi še zadnji vidni ostanki t.i. 'železne zavese', ko je Slovenija kot matična domovina doživela državniško polnoletnost, se nam v teh novih okoliščinah znova zastavlja vprašanje:

"Kje so naše meje, sedaj ko meja ni več?" in če je res, da meja ni več, ali je le privid za katerim se skrivajo nove in drugačne meje, upravičeno je tudi vprašanje ali so bile meje odstranjene zgolj zaradi lažjega pretakanja kapitala in povečanega trga? Obljubljano 'nebeško kraljestvo na zemlji brez Boga - t.j. brez krščanskih vrednot - tiste 'duše', ki je Evropi v stoletjih dajalo življenje in oblikovalo njeno prepoznavno istovetnost, je z vsesplošno gospodarsko krizo pričelo kazati svoje pravo obličje. Zakonitosti liberalnega trga vse bolj prodirajo v najgloblje pore osebnega, družinskega, narodovega in civilzacijskega načina življenja, sled tega se korenito spreminjajo vrednote, ki so do nedavna nedvoumno postavljale meje med: dobrim in zlim, med grehom in ljubeznijo, med krepost jo in človeško slabostjo, med človeškim dostojanstvom in sprevrženost jo, ki jo pogosto spremlja nasilje.

V zadnji papeški okrožnici Caritas in Veritate se Benedikt XVI. v 26. odstavku dotakne tudi tovrstnih vprašanj, ko opisuje spremembe na etično - kulturnem področju, ki so se zgodile v zadnjih desetletjih.

Citat: 26. "Na kulturnem področju je razlika še večja kakor v času Pavla VI Tedaj so bile kulture precej dobro opredeljene in so imele več možnosti za obrambo pred poskusi kulturnega poenotenja. Priložnosti za različno medsebojno vplivanje med kulturami so se danes precej povečale zaradi novih oblik medkulturnega dialoga, pogovora, ki mora, če želi biti učinkovit, izhajati iz globoke zavesti o istovetnosti različnih sogovornikov. Pri tem ne smemo spregledati dejstva, da današnja naraščajoča komercializacija in kulturna izmenjava vodi v dvojno nevarnost. Na prvem mestu opažamo pogosto nekritičen kulturni eklekticizem (prevzemanje in spajanje različnih kulturnih sestavin): kulture so preprosto postavljene druga poleg druge kot nekaj v bistvu enakovrednega in med seboj zamenljivega. To pospešuje relativizem, ki ne prispeva k resničnemu medkulturnemu dialogu; na družbenem področju prispeva kulturni relativizem k temu, da se kulturne skupine približujejo druga drugi ali pa živijo skupaj, vendar ločeno, brez pristnega dialoga in torej brez resničnega združevanja. Po drugi strani pa obstaja temu nasprotna nevarnost; kulturno poplitvenje ter prilagajanje ravnanja in življert}skih slogov. Tako izginja globok pomen različnih narodnih kultur, izročil raznih ljudstev, s katerimi se človek spogleduje s temeljnimi bivanjskimi vprašanji.] Eklekticizem in kulturna nivelizacija, sprejemanje in spajanje različnih kultur ter njihovo medsebojno izenačevanje vodijo k ločevanju kulture od človeške narave. Tako kulture ne znajo več odkriti svoje mere v naravi, ki jih presega2 in človeka zožujejo na samo kulturno danost. Ko pride do tega, grozita človeštvu dve nevarnosti: podjarmljenje in manipulacije ".

Predavanje smo v celoti objavili v oddaji Slovencem po svetu in domovini 15. novembra 2009!

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Ameriski predsednik Joe Biden (photo: dpa/STA) Ameriski predsednik Joe Biden (photo: dpa/STA)

ZDA: Odreči obhajilo politikom, ki podpirajo splav?

Med ameriškimi škofi se je ob katoliškem predsedniku Joeu Bidnu, ki podpira splav, znova razplamtela razprava o tem, ali katoliškim politikom, ki podpirajo splav, odreči obhajilo. Vatikan poziva k ...

Jeruzalem, Sveta dežela, Izrael (photo: Pixabay) Jeruzalem, Sveta dežela, Izrael (photo: Pixabay)

Gaiser: Razmere na Bližnjem vzhodu so zaskrbljujoče

Razmere na Bližnjem vzhodu so zaskrbljujoče, saj je dinamika dogodkov težko predvidljiva, je nove napetosti med Izraelom in Palestino za Radio Ognjišče komentiral geopolitični analitik dr. Laris ...