Dunaj in Slovenci nekoč in danes

16. 12. 2009, 07:59 Matjaž Merljak

Na okrogli mizi "Kako se povezujemo in kako bi se želeli povezovati s rojaki po svetu" je spregovoril tudi delegat za Slovence v Avstriji, slovenski župnik na Dunaju Anton Štekl.

Prikličimo si na kratko v spomin predzgodovino nastajanja Slovenskega pastoralnega centra. Naj omenim, da je bila cerkev Srca Jezusovega na Einsiedlergasse v 5. dunajskem okraju, ki ga je pred 25 leti Nadškofijski ordinariat na Dunaju dal slovenskemu dušnemu pastirstvu skupaj z vsemi njej pripadajočimi prostori v uporabo, prvotno samostanska kapela redovnic Dobrega pastirja. Emblem nad glavnimi cerkvenimi vrati to potrjuje. Razumljivo je, da je skrb za dušni blagor (vero, moralo in kulturo) na Dunaju in njegovi širši okolici živečih Slovencev bilo že mnogo prej poskrbljeno, kot pred 25 leti. Prvi se je po svojem vestnem prepričanju, da je to potrebno, posvetil dušnemu pastirstvu za Slovence že leta 1963 pater Ivan Tomažič, redovnik klaretinskega reda. Občasno je v starem klaretinskem samostanu v Bennogasse (8. dun. okraj) daroval za verujoče Slovence, predvsem študente, mašo. Istočasno je jezuit, p. Jožef Podgornik, enkrat mesečno, oz. občasno maševal pri jezuitih v 9. okraju, predvsem za študente, ki so prihajali na študij iz Koroške in tudi iz matične Slovenije. Duhovniki so šli po vojni za Slovneci, ki so šli po svetu za boljšim kruhom. In to ne samo v Evropi, tudi Argentina in drugod.

Ko je bil 15. 11. 1966 dograjen visokošolski, šestnadstropni dom Korotan, je v njem dal p. Tomažič postaviti in urediti kapelo sv. Modesta, ki je med šolskim letom ob nedeljah služila za slovensko bogoslužje, h kateremu so vse bolj prihajali verni Slovenci. Treba je poudariti, da je p. Ivan Tomažič od leta 1966 sam vodil dušno pastirstvo, sam organiziral slovenske maše v Korotanu, brez sodelovanja katerekoli škofije. Leta 1970 je prišel na obisk med dunajske Slovence ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič, ki je bil takrat odgovoren za slovenske izseljence po svetu. Mlada zdravnica dr. Metka Klevišar, ki je bila takrat na Dunaju v družbi sester Caritas Socialis in je opravljala zdravniško prakso, je škofa Leniča zaprosila za stalnega duhovnika, ki bi bil odgovoren samo za dunajske Slovence (pater Tomažič je bil namreč od Nadškofijskega ordinariata nastavljen kot dušni pastir v dveh domovih za ostarele in onemogle Dunajčane). Še večja potreba se je s strani takrat zelo nebogljenih Slovencev kazala v smeri socialnega dela. Dunajska pastoralna služba je zato najprej zaposlila socialno delavko gospo Emo Murko, ki je opravljala to službo med dunajskimi Slovenci od 1. maja 1971 do upokojitve konec leta 1986.

Prvi, od Nadškofijskega ordinariata uradno nastavljeni slovenski duhovnik je prišel iz Amerike. To je bil gospod Alojzij Sterle. Dunajski nadškofiji ga je predlagala ljubljanska nadškofija. Iz določenih političnih razlogov in nesoglasij, je bil ta duhovnik kmalu odstavljen s strani dunajske nadškofije, ki je s 1. aprilom 1974 uradno imenovala za dušnega pastirja dunajskih Slovencev (»Gastarbajterjev«) patra Ivana Tomažiča (in mu je za to delo odslej tudi redno plačevala).

Ko je prišel na Dunaj salezijanski pater mag. Štefan Ferenčak, da bi tu študiral muzikologijo, ga je pater Tomažič vzel za pomočnika. Zaradi določenih nesporazumov in nesoglasij se je p. Tomažič odpovedal dušnemu pastirstvu za Slovence, pa tudi p. Ferenčak ni hotel sprejeti tega dela, zato je leta 1980 narodni ravnatelj za zdomsko dušno pastirstvo, pom. škof dr. Stanko Lenič v ta namen poslal na Dunaj klaretinskega patra Stanka Rijavca. Ta tudi ni dolgo vztrajal, saj je kmalu psihično zbolel in odšel v Nemčijo.

Odgovorni delegat za vse verske slovenske skupnosti v Avstriji, gospod Ciril Lavrič in narodni direktor škof dr. Stanislav Lenič sta potem le pregovorila mag. p. Štefana Ferenčaka, da je s pričetkom šolskega leta 1982/83 sprejel to delovno mesto. D onkretno nalogo, da poišče na Dunaju primerno cerkev in ustanovi dušnopastirski in socialni center za Slovence, ki tukaj živijo in delajo. To iskanje se mu ni prav posrečilo. Na pomoč mu je priskočila socialna delavka, ga. Ema Murko. Čisto slučajno, lahko bi pa tudi trdili, da po Božji previdnosti, je gospa Murko, 25. avgusta 1982, dobila telefonski klic. Oglasil se je hrvaški frančiškanski pater Mirko Mataušič, ki je bil rektor cerkve Srca Jezusovega v 5. dunajskem okraju. Gospa Murko ga je takoj povprašala, koliko maš ima in koliko ljudi prihaja. Ker je imel p. Mirko v tej cerkvi, ki je bila prvotno, kot sem že omenil, samostanska kapela, kasneje pa je bila nekaj let župnijska cerkev, zdaj pa t. im. rektoratska cerkev, le eno mašo ob nedeljah, je preprosto odgovoril na vprašanje, da imajo tu vsi, torej tudi Slovenci, dovolj prostora. Pater Ferenčak in gospa Murko sta se nemudoma odpeljala ogledati to rektoratsko cerkev. Dogodki so se potem odvijali, bi rekli, z vrtoglavo naglico, tako, da so Slovenci v cerkvi Srca Jezusovega že 12. septembra 1982, organizirali prvo slovensko bogoslužje. Potem so morali biti podeljeni še vsi žegni dunajskega nadškofijskega ordinariata, tako, da je bil uradni prevzem slovenske narodne cerkve 13. marca 1983, v veliko zadovoljstvo vseh, ki so pri teh pripravah sodelovali.

Anton Štekl je od leta 1988 delegat za Avstrijo, župnik slovenske župnije ter vodja Slovenskega pastoralnega centra na Dunaju, ki je lani praznoval 25. letnico delovanja. Gospod Štekl skrbi tudi za dušno pastirstvo Slovencev v Linzu, ki je druga najstarejša slovenska izseljenska skupnost v Avstriji. Je tudi urednik glasila Dunajski valovi, ki izhaja štirikrat letno.