Slovenski škofje pri polnočnicah tudi o družini

Slovenija | 25.12.2009, 01:00

Slovenski škofje so pri polnočnih svetih mašah v stolnicah izpostavili predvsem skrb za družino in skupno dobro, niso pa se izognili niti podnebni konferenci na danskem in pripravam na Slovenski evharistični kongres. Novi ljubljanski nadškof Anton Stres je tako med drugim izpostavili, da je »božični praznik tudi praznik Božje solidarnosti z nami. S tem, ko je Božji Sin postal eden izmed nas in se nam je pridružil v človeškem življenju, nam Bog na najbolj prepričljiv in verodostojen način izpričuje svojo solidarnost z nami.«

Škof Metod Pirih: Zakonska zveza enega moškega in ene ženske je velika naravna in Božja dobrina

»V Katoliški Cerkvi smo prepričani, da je zakonska zveza med enim moškim in eno žensko del človeške narave in zato najbolj primerno okolje za psihološki, telesni in duhovni razvoj otroka. Zakonska zveza enega moškega in ene ženske je velika naravna in Božja dobrina, ki mora biti tako na zasebni ravni kot tudi na družbeni ravni ustrezno ohranjena, zaščitena in v javnosti promovirana. »Zato odločno nasprotujemo predlaganim spremembam družinske zakonodaje, ki bi pojmovanje in vrednotenje zakonskega in družinskega življenja izpostavile novim pretresom in ga še bolj razvrednotile …«, je zapisano v izjavi Komisije Pravičnost in mir pri SŠK z naslovom Ohranimo in okrepimo vrednoto zakonske zveze in družine.

Cerkev pri družini ne vztraja samo zato ker bi hotela ohranjati vrednote ali morda izpasti tradicionalna. Ne. Pomen družine poudarja zato, ker hoče dobro človeku, zlasti najbolj nemočnemu členu v njej, to je otroku. Koliko srečnih otrok je izšlo iz urejenih družin in koliko nesrečnih otrok je izšlo iz neurejenih družin. Statistike potrjujejo, da otroci iz neurejenih družin in zakonov hitreje zaidejo na stran pota.

Družina, ki temelji na skladnem, ljubeznivem in trajnem zakonu moža in žene, sodi med najdragocenejše stvari na svetu. Sv. oče Benedikt XVI. je to učenje skupaj s spoštovanjem življenja od njegovega spočetja do naravne smrti označil kot stvar, ki je Cerkev ne more spremeniti.

Družina je vrednota, ki jo moramo ohraniti. Naša družba vidi družinsko skupnost kot nekaj prehodnega in ji noče dati tiste vloge, ki ji pripada po naravi.«

Nadškof Anton Stres: Božični praznik pa je tudi praznik Božje solidarnosti z nami

»Božični praznik pa je tudi praznik Božje solidarnosti z nami. S tem, ko je Božji Sin postal eden izmed nas in se nam je pridružil v človeškem življenju, nam Bog na najbolj prepričljiv in verodostojen način izpričuje svojo solidarnost z nami. Ne samo, da nam je dal in podaril življenje in nam ga vsak dan ohranja, ampak se nam tudi sam daje za našega brata in sopotnika na življenjski poti, saj postaja eden izmed nas. Z nami se rojeva kakor vsakdo od nas, da bo z nami živel, delal, trpel in tudi umrl, zato da bi z njim nekoč tudi vstali in z njim živeli na nov in nedopovedljiv način. Z nami deli naše življenje, da bi mi delili z njim njegovo. Zato nas božični prazniki vabijo k solidarnosti z našimi brati in sestrami, da bi zmogli tudi mi posebno s tistimi, ki nas tako ali drugače potrebujejo, deliti to, kar smo in kar premoremo.

Iz te Božje solidarnosti pa sledi zaupanje. To je tretja moja misel za letošnji božič. Božič nas vabi, naj zaupamo v Boga in naj tudi zaupamo v soljudi in v njihovo dobroto. Brez zaupanja ni mogoče živeti. Zaupati smemo v Božjo pomoč, zaupati smemo tudi v človeško sočutje, saj smo mi vsi ustvarjeni po Božji podobi in je zato Božja solidarnost z nami navzoča v vsakem človeškem srcu, tudi če jo včasih prekrivata brezbrižnost in trdosrčnost. Toda Božja ljubezen in sočutje do nas je močnejše kakor človeška sebičnost in računati smemo nanj. Bogu ni vseeno, kako je z nami. Drugače se nam ne bi pridružil na naši človeški življenjski poti. Tudi nam ne more biti vseeno, kako je z našimi brati in sestrami. Zato smemo v najrazličnejših težavah in preizkušnjah zaupati: zaupati v Boga in zaupati v soljudi.«

Nadškof koadjutor Marjan Turnšek: Delitev dobrin in virov zagotavlja poleg tehničnega napredka in pristnega sožitja tudi sposobnost ljubezni

»Ob letošnjem božičnem praznovanju zato ne moremo spregledati podaljšanih vrst prosilcev osnovne pomoči pred vrati Karitas in drugih dobrodelnih ustanov; letos ne moremo mimo naraščajočega števila brezposelnih, ne mimo mnogih stečajev podjetij in stisk podjetnikov … Ne moremo mimo bolečega povečevanja družinskih stisk in osebnih tragedij prav zaradi grozeče revščine. Boleče je, da na svetu mnogim primanjkuje vsakdanjega kruha v vseh oblikah, tako telesnega kot tudi duševnega in duhovnega kruha, kajti človek ne živi samo od materialnega kruha, ampak tudi od kruha ljubečih odnosov, dobre besede in toplih družinskih zavetij. Kljub temu, da je svet dovolj bogat za vse, ostajajo nekateri v revščini, drugi v pomanjkanju in na obrobju.

V tej situaciji novih stisk še bolj razumem, zakaj se je Bog želel roditi v majhnosti, sredi revščine; v kraju z imenom Hiša kruha. S tem sporoča, da želi biti s človekom tam, kjer je stiska največja, lakota najbolj kruta; in tam želi postati človekov »Kruh za življenje«.

Prav sredi krize, ki je lahko za človeštvo priložnost za prevrednotenje življenjskih vrednot, je k resničnemu, ne navideznemu, reševanju nastalih razmer pred kratkim povabil papež Benedikt XVI., ko je v luči krščanskega socialnega nauka velike in male tega sveta pozval, da naj iščejo etične in moralne rešitve v gospodarskih sistemih po načelu »ljubezni v resnici«, ki je še posebej velik izziv »v razvijajočem se in vseobsegajočem svetu globalizacije«. »Samo z ljubeznijo, razsvetljeno z lučjo razuma in vere, je mogoče slediti ciljem razvoja, obdarjenim z bolj človeško in počlovečujočo vrednostjo. Delitev dobrin in virov, iz katere prihaja pristen razvoj, zagotavlja poleg tehničnega napredka in pristnega sožitja tudi sposobnost ljubezni, ki zlo premaguje z dobrim (prim. Rim 12,21) ter vzpostavlja medsebojno povezanost vesti in svobode« (Ljubezen v resnici, t. 9). Za takšen celovit razvoj, ki človeku pomaga vedno bolj kakovostno živeti na telesni, duševni in duhovni ravni, se je učlovečil Bog sam.«

Nadškof Alojz Uran: Božično oznanilo nam prinaša celovit odgovor na naša pričakovanja

»Danes vsak na svoj način doživlja nemoč pred velikimi problemi sveta, svojega vsakdanjega okolja, pa tudi pred lastnimi težavami. Lahko si predstavljamo ljudi, ki trpijo zaradi neozdravljive bolezni ali otroke, ki so izgubili starše v prometni nesreči, ali starše, ki so jim otroci zašli v svet omame mamil in alkohol. V Betlehemu in okolici postaja življenje neznosno. Prevzema nas strah pred prihodnostjo, ko vsak dan sprejemamo toliko žalostnih sporočil o nesrečah, človeškem zlu in nasilju. Svetovna konferenca o problemih okolja v Köbenhavnu ni prinesla želenih rezultatov ...

Rešitve pogosto iščemo v virtualnem svetu, v privlačnih prodajnih policah, v hrupu in različnih oblikah bega pred resničnostjo ter iskanju drobcev sreče in zadovoljstva. Tudi to je iskanje življenja, po katerem vsi hrepenimo. Vendar ne potrebujemo samo drobcev življenja, ampak »pričakujemo, da se bo uresničilo blaženo upanje,« kot je v berilu napovedal apostol Pavel. Potrebujemo polnost življenja.

Božično oznanilo nam prinaša celovit odgovor na naša pričakovanja….

… Zgodba o sveti družini je poznana, pa vendar vedno aktualna, ker osvetljuje tudi naš položaj. Ali ni to podoba današnjega odnosa do družine, ki jo želijo nekateri tudi pri nas razvrednotiti, ker dajejo prednost izkrivljenim oblikam skupnosti?"

Škof Andrej Glavan: Sporočilo iz jaslic je predvsem: Bog me ljubi osebno

»Sporočilo iz jaslic je predvsem: Bog me ljubi osebno. In ljubi vsakega od nas, zato mora biti človeštvo družina bratov in sester. Sprejel je človeško naravo, čutil in ljubil je s človeškim in hkrati Božjim srcem, delal s človeškimi rokami, delil z nami veselje in žalost in preizkušnje vse do smrti na križu.

Preživljal je človeško danost nebogljenega otroka, begunca v Egipt, fanta, odraslega moža, doživel usodo preziranega in po nedolžnem obsojenega človeka. Tak Bog se nam razodeva v jaslicah: nam v vsem enak, razen v grehu.

Jaslice nas učijo, kaj je prava družina. V njih najdemo poleg Jezusa mater Marijo in krušnega očeta Jožefa. Čeprav Jezus ni imel zemeljskega očeta, ker je bil kot Božji Sin spočet od Svetega Duha, je vendar hotel imeti ob sebi ljubečo skupnost moža in žene, matere in očeta. Družino si je ob stvarjenju človeka zamislil sam Stvarnik. Vsakemu otroku, ki naj bi se rodil v urejeni in naravni družinski skupnosti, naj bi nudila vzor materinske in očetovske ljubezni, ob kateri naj bi zorel v celovito osebnost in odkrival smisel življenja. To resnico o družini si vtisnimo v srce, zlasti ker nam v zadnjem času nekateri vsiljujejo idejo, da je vsaka, tudi nenaravna skupnost prava družina in primeren prostor za vzgojo otrok…

… Betlehemsko dete v jaslicah nas uči tudi skromnosti. Pred kratkim se je v Köbenhavnu klavrno končala svetovna konferenca, kjer naj bi se svetovni voditelji dogovorili, kako omejiti onesnaževanje narave in s tem segrevanje ozračja, ki grozi s katastrofalnimi podnebnimi spremembami. Te dni jih doživljamo v strašnih poplavah tudi v Sloveniji. Vse te katastrofe so v veliki meri sad pogoltnosti, požrešnosti. Na račun uničene narave in zdravja človeštva hočejo mnogi priti do čim večjih dobičkov in čim višjega standarda, a si s svojo neskromnostjo žagajo vejo, na kateri sedimo.«

Škof Anton Jamnik: Jaslice nam lahko pomagajo, da razumemo skrivnost božiča

»V Jezusu Kristusu se je ponovno vzpostavil prijateljski odnos med Bogom in človekom, ki ga je prekinil Adamov greh in ki ga prekine vsak naš osebni greh. Ljudje moremo v Jezusu Kristusu Boga klicati Oče. Jezus nas je naučil: »Kadar molite, recite: Oče naš, ki si v nebesih …« (Mt 6,9; Lk 11,2). Imenovati Boga Oče, je največji domet stvarstva in ustvarjenega. Nihče ni tako počastil človeka kot Bog. Nihče nam ni dal tako vzvišenega dostojanstva, tako visokega naslova, tako vrednost, kot nam jo je Bog dal v Jezusu Kristusu. Imenujemo se in smo Božji otroci! (prim. 1 Jn 3,1).

Jaslice nam lahko pomagajo, da razumemo skrivnost božiča, ker spregovorijo o ponižnosti in usmiljeni dobroti Kristusa, ki je, čeprav je bil bogat, zaradi nas postal ubog (prim. 2 Kor 8,9). Njegovo uboštvo obogati tiste, ki se ga oklenejo in božič prinese veselje in mir tistim, ki kot pastirji v Betlehemu sprejmemo angelove besede: »To vam bodi znamenje: našli boste Dete, v plenice povito in v jasli položeno« (Lk 2,12). Še vedno je to znamenje za naš čas, ljudi enaindvajsetega stoletja. Drugega božiča ni!« , je zapisal papež Benedikt XVI….

… Pastirji so se podali na pot, da ga poiščejo, niso izgubili poguma ali podlegli skušnjavi, da bi odnehali na svoji poti. Tudi mi smo se podali na pot, da poiščemo Novorojenega. Nemirni zaradi razmer v okolici in svetu, si bomo ob njem zastavili vprašanja: kje najti poguma za svoje življenje, duhovne moči, s katero bomo odgovorno sodelovali pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti sveta? Komu lahko zaupamo in komu se lahko zaupamo? Kdo je tisti, ki lahko odgovori na pričakovanja našega srca?«