Kdo je sv. Miklavž?
Cerkev na Slovenskem | 04.12.2009, 21:54
6. decembra goduje sv. Nikolaj ali Miklavž, izredno priljubljen in poznan svetnik. Njegov življenjepis delno povzemamo iz knjige Svetnik za vsak dan, ki jo je napisal Silvester Čuk.
Prvi datum, ki si ga številni otroci zapomnijo, je 6. december, god sv. Miklavža, kakor tudi pravimo sv. Nikolaju (kar v prevodu pomeni zmaga ljudstva). Nikolaj je bil zgodovinska osebnost, ki je v 4. stoletju kot škof živel v mestu Mira v Mali Aziji (gre za današnje mesto Demre v Turčiji). Svetnik na predvečer svojega godu hodi, kakor otroci v nedolžni preprostosti verjamejo, – s spremstvom, angeli in parklji, od hiše do hiše in prinaša otrokom darila, porednim pa šibe. Ponekod njegov god praznujejo kot dan krščanske dobrodelnosti: z materialnimi darovi se spomnijo zapuščenih, revnih in osamljenih otrok. Ob tej priložnosti lahko tudi v naših družinah otrokom odpiramo srca za potrebe ljudi, ki živijo v materialnem ali kakšnem drugem pomanjkanju.
Na kakšen način je svetnik postal prijatelj otroških src? O njegovem življenju ni znanih veliko podatkov, več o njem povedo legende. Zgodovinsko dejstvo je, da je bil Nikolaj škof v Miri, kjer je v visoki starosti umrl okoli leta 350, po tem ko se je z drugimi škofi udeležil koncila v Niceji leta 325. Rodil se je dolgo poročenima staršema, ki sta upanje na potomstvo že izgubila. Bila sta dobra in usmiljena človeka, odprta za reveže in v tem ju je posnemal tudi njun sin. Zapustila sta mu obilno premoženje, ki ga je razdelil med reveže, sam pa je postal redovnik. Ko je v Miri umrl škof, so se verniki po goreči molitvi odločili, da bo tisti duhovnik, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev, njihov škof in to je bil Nikolaj. Vernikom je hotel biti zgled predvsem v dobrodelnosti in radodarnosti. Ko je nastopil škofovsko službo, so kristjane v rimski državi še preganjali in tudi sam je bil zaradi krščanske vere v ječi. Kmalu po smrti so ga začeli častiti kot svetnika. Zaradi dobrote je postal priprošnjik v različnih življenjskih stiskah. Po legendi je za tri dekleta, ki so bila obubožana in bi lahko zabredla v sramoto, priskrbel primerno doto, zaradi česar so se lahko pošteno poročila.
Sv. Nikolaj je eden najbolj čaščenih svetnikov Vzhodne Cerkve, kjer ga ponekod častijo celo bolj kot Marijo. V carski Rusiji so ga častili celo z dvema praznikoma: 6. decembra, ko je dan spomina na njegovo smrt, in 9. maja, ko je dan spomina na prenos njegovih posmrtnih ostankov. Leta 1086 so namreč pomorščaki iz italijanskega mesta Bari v Miri ukradli njegove zelo čaščene relikvije in jih prenesli v mesto, kjer počivajo še danes. Italijani mu pravijo san Nicola di Bari (sv. Nikolaj iz Barija).
Kot zavetnika ga častijo mornarji, brodarji in splavarji. Prve cerkve, ki so mu bile posvečene, so postavljali ob vodah. Ljubljanska stolnica sv. Nikolaja je bila prvotno cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. V Cerkvi na Slovenskem mu je posvečenih kar okrog 200 cerkva, med njimi sta poleg ljubljanske, tudi murskosoboška in novomeška stolnica. Svetnika uprizarjajo v prizorih, ki so poznani iz legend.
Miklavževanje kot prihod sv. Miklavža s spremstvom na predvečer svetnikovega godu se je skoraj v vseh slovenskih pokrajinah utrdilo v zadnjem stoletju. Kmalu po drugi svetovni vojni se je zaradi družbenopolitičnega sistema moralo umakniti iz javnega življenja in na njegovo mesto so poskušali postavili dedka mraza iz Rusije. V času po osamosvojitvi se je miklavževanje obnovilo.
Osebno ime Nikolaj je posebej v Rusiji zelo pogosto. Pri nas so poleg Nikolaja in Miklavža znane še moške oblike imena, ki so Niko, Niki, Miko, Mikec in Miček, v ženski različici pa Nikolaja, Nika in Nikica.
