Argentinski Slovenec Matjaž Rožanec o papeževem obisku

Papež in Sveti sedež 12. 11. 2026, 13:09 | Marta Jerebič

Papež je včerajšnji zadnji dan obiska v Argentini pred baziliko v Lujanu daroval sveto mašo, pri kateri se je zbralo več kot 2 milijona ljudi. Spomnil je, da je bil 8. maj, dan začetka njegovega pontifikata tudi praznik lujanske Marije, zavetnice argentinskega naroda. Marijo je tako prosil, naj ga vodi pri apostolskem poslanstvu, ki mu ga je zaupal Gospod. Ob tem pa nadaljeval svojo prošnjo, naj vodi in spremlja tudi argentinsko ljudstvo na njegovi romarski poti ter v njem prebudi vnemo, da bo še naprej hodilo po poteh sprave in enotnosti. Svoje sporočilo pa sklenil z besedami: »Argentina, vstani in hodi!«

Čutiti je nov zagon za obrambo krščanskih vrednot

31-letni argentinski Slovenec Matjaž Rožanec je papežev obisk opisal kot velik dar za državo. Po njegovem mnenju je obisk pokazal, koliko ljudi v Argentini ceni krščanske vrednote. »Po dolgih letih, ko se je Cerkev in njene vrednote utišalo in potiskalo na rob, se kar naenkrat čuti nov zagon za obrambo naših vrednot tako med vernimi ljudmi, kot med tistimi, ki niso verni, ampak v Cerkvi prepoznavajo neko moralno avtoriteto ali smerokaz. Zasledil sem več primerov v ljudi, ki so ob tem obisku spet poiskali Sveto pismo in razpravljali o vlogi Cerkve v družbi kot o nečem pozitivnem.«

Argentinski Slovenci na molitvenem bdenju s papežem

Sam se je v ponedeljek udeležil papeževe maše v Buenos Airesu. »Srečanja mladih pa sem se udeležil s skupino slovenske mladine v Buenos Airesu. Skupaj se nas je zbralo približno 70 slovenskih mladih, ki smo se najprej dobili na kratkem češčenju, potem pa skupaj pričakali pa papeža.«

Med dogodki, ki jih je spremljal po televiziji, izpostavi obisk ustanove Pequeno Cottolengo Don Orione, kjer redovniki skrbijo za ljudi z najtežjimi telesnimi in duševnimi ovirami. Pomembno se mu zdi, da je papež del potovanja namenil ljudem na robu družbe in drugim ranljivim skupinam.

Upanje in navdušenje

Vzdušje med papeževim obiskom je opisal z dvema besedama: »upanje« in »navdušenje«; ljudje so najprej čutili veliko pričakovanje, po dogodkih pa hvaležnost in zavedanje, da so bili priča nečemu izrednemu.