20 let glasbe, prijateljstva in lepih zgodb Ansambla Vihar

Oddaje 03. 09. 2026, 08:24 Jure Sešek

Ansambel Vihar letos praznuje 20 let delovanja. Ob obletnici so v ponedeljek zvečer obiskali Radio Ognjišče in v našem studiu pripravili prav poseben koncert. Koncert v živo v oddaji »Prijatelji Radia Ognjišče«. Živa glasba, iskren klepet, dobra volja in presenečenje: hči pevke Klare, Glorija, ki je z njimi zapela pesem Mamino srce.

Peti ponedeljek v mesecu je prinesel koncert, poln zvokov harmonike, kitare, večglasnega petja, pa tudi smeha, pogledov nazaj in v načrte ansambla, ki je svojo pot pred dvajsetimi leti začel v Slovenj Gradcu. Dvajset let je lepa doba. A kot pravi vodja zasedbe in harmonikar Tomaž Prevorčič, v začetku ni bilo velikih načrtov, pot, ki jo doživljajo, je lepo presenečenje za vse: »Nismo načrtovali takšne poti. Dobili smo se bolj iz radovednosti in želje, da bi skupaj nekaj zaigrali. Našli smo Klaro Lorger, jo poklicali in prišla je na prve vaje. S pevko smo se lepo ujeli in rekli smo, da se bomo enkrat na teden še naprej dobivali.«

Sodelovanje z izvrstnimi avtorji

Morda bi za glasbene zasedbe lahko rekli: povej mi, kdo ustvarja zate, čigavo delo ceniš, in povem ti, kakšen ansambel si. Če priredba pregovora drži, potem z gotovostjo lahko rečemo, da smo gostili izvrsten ansambel. Že vrsto let namreč sodeluje z Romano Cafuta, priznano avtorico besedil in glasbe, ki je Viharju pomagala najti pravi zven vokalov. Bila je res uspešna, saj njihovo večglasno petje zveni mehko, prepričljivo, doživeto. Lepo.

Klara pravi, da jih z Romano Cafuta povezuje nekaj posebnega: »Ko je Romana prišla na prve vaje, nas je začutila. Videla je, da si želimo nekaj narediti, nekaj ustvariti in imeti nekaj svojega. Takrat smo se res dobro spoznali in veliko nas je naučila. Upamo, da se to tudi sliši. Ne moremo mimo njenih pesmi, besedil in melodij.«

Na koncertu smo, ob pesmih Romane Cafuta, slušali tudi dela Branetea Klavžarja, Branka Zupanca, Primoža Ilovarja in ostalih. Posebna zgodba pa je pesem Korošca, vzornika in muzikanta, na katerega so ponosni: skladba Napisal si pesem, delo Franca Šegovca. Kaj mora imeti dobra pesem, da jo član Viharja vzame za svojo? Klara brez pomisleka odgovori: dobro besedilo. Fantje so bolj naklonjeni melodiji. A kot se je izkazalo v sproščenem pogovoru, pri Viharju ni zares pomembno, kaj pride na prvo mesto. Pomembno je, da se vse lepo ujame.

Nagrade in najpomembnejše priznanje

Vihar je v dvajsetih letih prejel številne nagrade. Klara je med drugim prejela Korenovo plaketo za vokalno izvedbo, kar jo je takrat precej presenetilo: »Nisem vedela, da lahko takšno priznanje prejme tudi solist. Ko so me prišli iskat, sem bila čisto v šoku. To je zelo lepa potrditev. Plaketo imam doma na steni in sem nanjo zelo ponosna.« A nagrade vendarle niso tisto, kar šteje največ. Tomaš, je na vprašanje o najbolj pomembni nagradi odgovoril: »Najbolj pomembno je to, da nas ljudje še vedno radi poslušajo in da nas vabijo na nastope in koncerte. Za muzikanta je to največ. Hvaležni smo tudi , da je naše pesmi še vedno slišati tudi po radiu. Če jih ljudje na naših nastopih še vedno prepevajo z nami, je to več kot vsaka nagrada.«

Mamino srce je pesem (vsaj) dveh generacij

Poseben trenutek večera je bil prihod Glorije, Klarine hčerke. Z mamo in Ansamblom Vihar je zapela pesem Mamino srce, ki je nastala prav z mislijo na njun odnos. Ponosna mama pripoveduje: »Glorija je svoj talent pokazala že zelo zgodaj. Rada poje in nekega dne sem pomislila: zakaj pa ne bi pesmi posneli skupaj? Za vedno bi ostal lep spomin. Pesmi o mamah in ljubezni med mamo in hčerjo je sicer že veliko, ampak ene več gotovo ne more biti.« Glorija danes poje v mladinskem pevskem zboru in šolskem bendu, kjer je glasbeni repertoar nekoliko drugačen od tistega, ki ga prepeva z Viharjem: »Zelo rada pojem, glasba me res veseli.« Lepo zagotovilo, da gre ljubezen do prepevanja, izročila in domače glasbe iz roda v rod.

Pa naprej?

Odgovor, ki smo ga dobili v prenosu koncerta iz našega velikega studia je bil preprost in prav nič zvezdniški: »Bog nam daj zdravja. To je vse. Ostalo pa pride tako, kot mora.« S to mislijo se je končal naš večer z Ansamblom Vihar. Studio Radia Ognjišče je bil sicer brez klasičnega koncertnega občinstva, a ob glasbi, smehu in dobri volji nikakor ni bil prazen. Viharjevih prvih dvajset let je za njim. Pred njim pa, upajmo, še veliko pesmi, nastopov, prijateljstev in večerov, ko bodo poslušalci zapeli z njimi, saj je prav to, kot smo slišali, največja nagrada.