Vipava, Goče, Primorska | (foto: Jure Makovec/STA)
Kaj bi bilo, če bi meja ostala pri Postojni?
Pogovor o Mateja Subotičanec
Na vprašanje, zakaj je dobro praznovati praznik, ki ga je leta 2005 uvedla Janševa vlada, dr. Igor Škamperle odgovarja: "Zato ker lahko ne bi bilo tako in bi bila meja na pri Postojni in na Triglavu, kot je bila stara rapalska meja. Se pravi, da je to neke vrste ozemeljska, kulturna, družbena, nacionalno slovenska pridobitev."
Pogodbe, sporazumi, meje
Vprašanje tako imenovane slovenske zahodne meje je zapleteno. Ta del ozemlja je bil priključen takratni Jugoslaviji z izjemo Trsta z bližnjo okolico na Krasu in severne Istre občin Koper, Izola, Piran, pa tudi Buje, Umag in Novigrad. Partizani so prišli v Trst prvega maja 1945 in za en dan prehiteli Novozelandce in Angleže in potem se je začelo pogajanje. Jugoslovanske oblasti so takrat zelo veliko stavile na to, da bi Slovenci in Jugoslavija pridobili Trst, ampak že takoj se je začela tako imenovana hladna vojna in seveda zahodni zavezniki tega niso sprejeli. Zato so ustanovili ob tem sporazumu leta 1947 tako imenovano svobodno tržaško ozemlje, ki je obsegalo Trst in severno Istro. To je bilo narodnostno mešano ozemlje: italijansko, slovensko in tudi Hrvaško. Iskali so skupnega guvernerja, ki ga niso mogli določit, ker tega, kar so predlagali Angleži, Rusi oziroma Sovjeti niso sprejeli. Kar je predlagala Rusija, pa Angleži niso sprejeli. Tako da je bil potem sklenjen precej smeli dogovor, da se to svobodno tržaško zemlje razdeli na cono A in cono B. Cona A je zajemala Trst bližnje okolic Cona B pa to, kar je danes v Sloveniji in Hrvaški. Koper, Izolo, Piran, Buje, Umag, Novigrad. Cono A so upravljali zavezniki, Angleži in Američani. Cono B pa je začasno upravljala Jugoslavija. Tu so se vrstili nemiri.
Informbiro in leto 1948
Spor med Titom in Stalinom, je že tako napete razmere še poslabšal. Takrat so italijanski levičarji, komunisti, zagovarjali Stalina, ker je bil to mednarodni internacionalni socializem in so Tita imeli za neko jugoslovansko napako. Je bilo zelo napeto, mnogi so tudi izpisovali svojo otroke iz takratnih slovenskih šol. Poleg tega je v Trst v tem času po drugi svetovni vojni prišlo veliko slovenskih katoliških izobražencev, ki so prihajali iz domobranskega tabora. Prevzeli so veliko in pomembno vlogo v slovenskem šolstvu.
Helsinki in London, leto 1953 in 1954
Zaradi nemirov je bilo treba sklepati nove dogovore, tako se je leta 1954 z londonskim memorandumom cona svobodnega tržaškega ozemlja razdelila. Trst je šel v upravo Italije, cona B, pa v začasno v upravo Slovenije in Hrvaške. In to je bilo potem potrjeno, da so te meje dejansko tudi državne. Šele z osimskimi sporazumi je bilo to sprejeto kot legalna, legitimna državna meja kakor je tudi danes in lahko rečemo tudi, da je Italija leta 1991 priznala to slovensko mejo.
Slovenci smo en narod
Slovenski prostor se nadaljuje tudi čez mejo. Po besedah Erike Jazbar je praznik vrnitve Primorske pomemben tudi zaradi konteksta, v katerem je nastal. Uvedla ga je Janševa vlada leta 2005, leto prej pa je italijanski parlament izglasoval zakon o spominjanju na fojbe in eksodus. Italija od takrat financira, podpira, uvaja spominjanje na te tragične dogodke iz druge polovice 20. stoletja a hkrati pozablja na dogodke, ki so se zgodili prej. Vsebinsko žarišče in torišče praznika je to, da se Primorska ni pustila asimilirati, da je v vseh porah malega človeka, navadnega človeka na vseh področjih, v vseh situacijah, v vseh kontekstih, desetletja vztrajala pri svoji identiteti, pri svoji jezikovni in svoji narodnostni identiteti in je to delala na vseh možnih vsebinskih poudarkih. Do pred nekaj desetletji so v medijih poudarjali samo NOB. V zadnjih desetletjih govorimo več o TIGRU. Primorska duhovščina je pojem, ampak tudi pri primorski duhovščini imamo različne odtenke tega, kako so delovali v tem zahtevnem obdobju.
Meja v praksi na obmejnem območju
Videmski sporazum je dopuščal večjo pretočnost, dr. Igor Škamperle se spominja tako imenovanih prepustnic, tako da so ves čas prehajali čez mejo iz Italije v Jugoslavijo oziroma v Slovenijo. Okoliški prebivalci so od te odprtosti imeli tudi koristi, saj so po nakupih lahko šli v Italijo.
Evropska skupnost, zabrisane notranje meje
Po mnenju sogovornikov je prav, da meje ostajajo. Prav, da so, ker meja tudi ščiti. Saj človek ne more živeti brez meja, to tisti, ki imamo otroke, dobro vemo. Ampak prav pa je, da so te meje odprte, da jih prehajamo, da se spoštujemo med sabo kot sosedje, da razumemo tudi drugega in drugačno kulturo, jo po možnosti poznamo in pričakujemo od drugega enako.
