Začutil je dolžnost, da je glas tistih, ki sami ne morejo govoriti

Evropska Unija 25. 09. 2026, 08:06 Rok Mihevc

Preganjanje kristjanov po svetu, prihodnost jedrske energije, evropska avtomobilska industrija in vprašanje varnosti so bile osrednje teme pogovora z evropskim poslancem Matejem Toninom. V studiu Radia Ognjišče je spregovoril tudi o prizadevanjih za zaščito preganjanih kristjanov, konferenci, ki jo v začetku oktobra pripravlja v Ljubljani.

Več kot 388 milijonov kristjanov po svetu trpi zaradi preganjanja in diskriminacije, samo lani naj bi bilo zaradi vere ubitih 4.849 kristjanov. Kristjani so ena najbolj preganjanih verskih skupnosti na svetu. Tudi sami v Evropskem parlamentu precej odločno opozarjate na njihov položaj. Kaj vas pri tem vodi?

Ko prideš v Evropski parlament, vidiš, da gre za res velik parlament, po številu poslancev bi ga lahko primerjali s približno osmimi slovenskimi parlamenti. Takrat se vprašaš, kaj lahko kot posameznik sploh narediš. Moj odgovor je preprost, če lahko rešim vsaj eno življenje, je bilo vse skupaj vredno. Zgodbe, ki sem jih slišal na različnih odborih Evropskega parlamenta, so se me zelo dotaknile. Začutil sem dolžnost, da sem glas tistih, ki sami ne morejo govoriti.

Seveda lahko spreminjamo zakonodajo in s tem nekoliko olajšamo življenje ljudi v Evropi. Toda ko gre za vprašanje, ali bo nekdo jutri še živel ali ne, gre za nekaj povsem drugega. Zato čutim kot svojo dolžnost in poslanstvo, da jasno opozarjam na krivice in zločine, ki se dogajajo kristjanom po svetu.

2. oktobra v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani pripravljate konferenco z naslovom Zgodbe preganjanih kristjanov. Kaj lahko poveste o dogodku?

Moja ključna želja je bila, da bi te zgodbe pripeljali tudi v Slovenijo in da bi ljudje iz prve roke slišali pričevanja preganjanih kristjanov, denimo iz Afrike ali z Bližnjega vzhoda. Ko takšno zgodbo slišiš v poročilih ali jo prebereš v časopisu oziroma na spletu, ji morda nameniš minuto ali dve, potem pa greš naprej k drugim novicam in vsakdanjim obveznostim. Ko imaš človeka pred seboj in njegovo zgodbo poslušaš v živo, jo doživiš povsem drugače.

Zato smo se s sodelavci odločili, da 2. oktobra v Sloveniji pripravimo konferenco, na kateri bodo pričevalci iz prve roke povedali, kakšne so razmere in kaj lahko vsi skupaj naredimo, da bi se stvari spremenile.

Dogodek bo 2. oktobra ob 18. uri v Zavodu sv. Stanislava. Poslušalke in poslušalce Radia Ognjišče vabim, da si na moji spletni strani zagotovijo brezplačne vstopnice in se nam pridružijo.

Sirija, Nigerija in Pakistan so le nekatere države, iz katerih redno prihajajo poročila o preganjanju kristjanov, požigih cerkva, napadih in nasilju. Odmeval je tudi primer mladoletne pakistanske kristjanke ter problem prisilnih porok. Tudi zaradi posredovanja Evropskega parlamenta in vaših prizadevanj je prišlo do konkretnih premikov.

Drži in tega sem izjemno vesel. Nekateri so se nekoliko posmehovali, češ, kaj lahko sploh dosežemo z resolucijami, pozivi in podobnimi ukrepi. Toda človek je vesel, ko vidi, da se nek problem reši in da je lahko zaradi tega ohranjeno človeško življenje.

Velika moč Evropske unije je njena gospodarska moč. Številne države, v katerih prihaja do hudih kršitev pravic kristjanov, so tako ali drugače gospodarsko povezane z Evropsko unijo. Z nami trgujejo, imajo posebne trgovinske sporazume ali pa so od evropskega trga finančno odvisne.

Tudi vlade teh držav imajo interes ohranjati čim bolj normalne odnose z Evropsko unijo. Prav v tem imamo močan vzvod, s katerim lahko vplivamo na spremembe. Menim, da moramo pogumno uporabljati vse vzvode, ki so nam na voljo, da bi zaščitili in rešili čim več življenj.

Pretekli teden ste v Ljubljani pripravili tudi mednarodno konferenco Prihodnost je jedrska. V Slovenijo ste pripeljali predstavnike Evropske komisije in evropskih podjetij, ki razvijajo nove tehnologije na področju malih modularnih reaktorjev in fuzije. Kakšno je bilo glavno sporočilo konference in kakšne spremembe pričakujete na ravni Evropske unije?

Glavno sporočilo je bilo zelo jasno, da je prihodnost tudi jedrska. V prihodnjih letih bomo zaradi sprememb v družbi in vse intenzivnejše elektrifikacije potrebovali vedno več električne energije. Jedrska tehnologija nam omogoča stabilen vir energije, ki je na voljo v lepem in slabem vremenu – ne glede na to, ali piha veter, ali je vode veliko ali malo.

Pomembna je tudi stabilnost cene električne energije. Za prihodnost potrebujemo ekonomsko in finančno predvidljivost, če želimo ostati konkurenčni.

Jedrski projekti so seveda drage naložbe, ki se izvajajo skozi daljše časovno obdobje, zato investitorji potrebujejo predvidljivo okolje. Eno od pomembnih sporočil konference je bilo zato tudi, da želimo za jedrsko energijo enako obravnavo, kot jo imajo obnovljivi viri energije.

Evropska unija z različnimi finančnimi mehanizmi spodbuja naložbe v obnovljive vire ter zanje vzpostavlja predvidljivo zakonodajno okolje. Podobne standarde želimo tudi za jedrsko energijo. Če ugotavljamo, da bomo za energetsko neodvisnost Evropske unije potrebovali kombinacijo jedrske energije in obnovljivih virov, potem je smiselno, da sta oba vira ustrezno obravnavana tudi v finančnem in regulativnem smislu.

V Evropskem parlamentu ste poročevalec pri spremembah standardov za izpuste CO₂ za vozila. Gre za pomembno vprašanje prihodnosti evropske avtomobilske industrije. Kakšne spremembe lahko pričakujemo?

V prejšnjem mandatu je bila sprejeta odločitev, da po letu 2035 novih avtomobilov z motorji na bencin in dizelsko gorivo praktično ne bi bilo več mogoče prodajati. V tem mandatu se je pristop spremenil, zdaj pa je treba te spremembe prenesti tudi v prakso in določiti, kakšni standardi izpustov bodo veljali po letu 2035.

Gre za zelo pomembno vprašanje, saj bo odločitev močno vplivala na prihodnost evropske avtomobilske industrije.

Del političnega prostora še vedno vztraja pri popolnem prehodu na električna vozila po letu 2035. Sam opozarjam, da Evropa za to trenutno še nima vseh potrebnih pogojev. Električno omrežje ni povsod ustrezno pripravljeno, prav tako nimamo dovolj polnilne infrastrukture. Pomembno vprašanje je tudi, kje se električni avtomobili in njihove ključne komponente proizvajajo.

Evropa ima po drugi strani zelo razvito avtomobilsko industrijo ter veliko znanja pri izdelavi učinkovitih bencinskih in dizelskih motorjev. Menim, da bomo te tehnologije potrebovali tudi v prihodnje.

Trenutno zato poteka politična razprava o končni ureditvi. Ena osrednjih tem bo prav vprašanje, pod kakšnimi pogoji bo po letu 2035 še dovoljena prodaja vozil z motorji z notranjim zgorevanjem.

Ste tudi poročevalec za obrambni omnibus v Evropskem parlamentu. V Sloveniji in Evropi dolgo nismo bili vajeni toliko govoriti o varnosti, saj se nam je zdela skoraj samoumevna. Vojna v Ukrajini, Iran, Tajvan, politika Donalda Trumpa in krepitev avtoritarnih režimov pa odpirajo nova vprašanja. Kaj se dogaja z evropsko varnostjo in kakšen je odgovor Evropske unije?

Rekel bi, da smo padli na realna tla. V zadnjih desetletjih smo se močno zanašali na varnostni dežnik Združenih držav Amerike. Po drugi svetovni vojni je v Evropi postalo skoraj samoumevno, da velik del naše varnosti zagotavljajo ZDA.

Hkrati smo gospodarstvo organizirali tako, da smo relativno poceni energente uvažali iz Rusije, precej proizvodnje pa se je selilo na Kitajsko.

Zdaj smo se znašli v drugačnem svetu. Donald Trump poudarja, da ameriški davkoplačevalci ne želijo v nedogled financirati evropske varnosti, Rusija je napadla Ukrajino, energetske povezave so se spremenile, Kitajska pa je postala zelo močan industrijski tekmec Evrope.

Zato moramo številne stvari postaviti na lastne noge. To je seveda zahtevno in drago. Tudi obramba in varnost nekaj staneta.

Pogosto slišimo argument, da bi bilo bolje denar nameniti šolam, vrtcem ali cestam. Seveda so vse te naložbe pomembne. Toda vojna je najdražja od vseh možnosti. Uniči ceste, šole, gospodarstvo in prizadene cele generacije.

Zato je dolgoročno veliko ceneje vlagati v takšno obrambo in varnost, da do vojne sploh ne pride. Če potencialni nasprotnik presodi, da nas ne more premagati, je manj verjetno, da nas bo napadel. Namen močne obrambe je torej odvračanje in ohranjanje miru.

Evropska unija zdaj z različnimi finančnimi mehanizmi in spodbudami krepi obrambne zmogljivosti, ki jih je v preteklosti zanemarjala oziroma je bila pri njih močno odvisna od Združenih držav Amerike. Pri obrambnem omnibusu, pri katerem sodelujem kot poročevalec, je eden glavnih ciljev odpravljanje birokratskih ovir, da bi lahko evropska obrambna industrija delovala hitreje in učinkoviteje.