Primož Lorbek | (foto: Osebni arhiv)
Tudi danes bi potrebovali Slomška
Komentar tedna Primož Lorbek
Ob pripravi današnjega komentarja tedna, po godu bl. Antona Martina Slomška in pred Slomškovo nedeljo ter Slomškovim dnevom, ki ga bomo obeležili v soboto, 26. septembra, v Zavodu Antona Martina Slomška in bo svoj vrhunec dosegel s slovesno sveto mašo ob 16. uri, h kateri vas že sedaj lepo vabim, se mi zdi, da nam blaženi iz 19. stoletja zastavlja vprašanje, ki je za 21. stoletje neprijetno aktualno. Ko govorimo o Slomšku, najprej pomislimo na škofa, duhovnika in prvega slovenskega blaženega. Sv. papež Janez Pavel II. ga je 19. septembra 1999 v Mariboru razglasil za blaženega. Toda če bi Slomška omejili samo na cerkveno zgodovino, bi mu naredili krivico. Slomšek je bil pedagog, pisec, pesnik, narodni buditelj in predvsem človek, ki je razumel nekaj temeljnega: narod brez izobraženega človeka, brez knjige in brez lastnega jezika težko ohrani svojo kulturno samozavest in identiteto.
Slomšek se je trudil, da bi se ljudje naučili brati in pisati v jeziku, ki so ga razumeli – v slovenščini. Že kot bogoslovec v Celovcu je organiziral pouk slovenščine, pozneje pa si je prizadeval za nedeljske šole, kjer so se otroci, pa tudi odrasli, učili branja, pisanja in računanja. Leta 1842 je izdal svoje vsem dobro znano pedagoško delo Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Knjiga ni bila namenjena samo verskemu pouku. Učencem je v maternem jeziku posredovala znanje, praktične spretnosti in napotke za življenje.
In prav tu se mi še posebej odpira povezava z današnjim časom.
Slomšek je živel v času, ko je bila velika težava to, da marsikdo ni znal brati. Mi živimo v svetu, v katerem znajo skoraj vsi brati, vedno večje vprašanje pa postaja, koliko prebranega zares razumemo.
Aprila letos je ena izmed komercialnih televizij poročala, da temeljno raven bralne pismenosti dosega le še 74 odstotkov slovenskih petnajstletnikov in petnajstletnic, rezultate pa označila za najslabše doslej.
Skoraj istočasno je nacionalna televizija v oddaji Osmi dan opozorila na drugo razsežnost iste težave. Bralna pismenost otrok upada, skoraj četrtina otrok pa je v zadnji raziskavi med četrtošolci dejala, da branja ne mara. Strokovnjaki zato poudarjajo pomen branja že v najzgodnejšem otroštvu in v domačem okolju.
To nista nepomembni številki.
Kajti bralna pismenost ni samo sposobnost, da otrok pravilno prebere odstavek v učbeniku. Pomeni, da zna razumeti daljše besedilo, izluščiti njegovo bistvo, razlikovati med dejstvom in mnenjem, med argumentom in manipulacijo. Pomeni, da zna svoje misli tudi ubesediti.
In ravno v času TikToka, kratkih videoposnetkov, neskončnega drsenja po zaslonu in umetne inteligence je ta sposobnost morda še pomembnejša kot nekoč.
K tovrstnemu komentarju me je dodatno spodbudil poletni duhovni oddih za študente, vključene v Študentsko župnijo v Mariboru, med katerim je natal komentar tedna. Med večernimi skupnimi pogovori sem se moral, priznam, prav potruditi, da sem mlade dohajal pri uporabi angleških besed, ki so preplavile njihovo besedišče. Seveda so pokazali veliko mero znanja in so njihovi argumenti obveljali in povsem so me presenetili z razumevanjem cerkvene zgodovine, nauka Katoliške cerkve in drugih vprašanj.
A če se vrnem k naši temi: informacij imamo več kot katerakoli generacija pred nami. Toda obilje informacij še ne pomeni obilja znanja.
Lahko preberemo tisoč objav in nobene zares ne razumemo. Lahko imamo dostop do skoraj vse svetovne književnosti, pa ne preberemo niti ene knjige. Lahko vsak dan napišemo sto sporočil, naš besedni zaklad pa se kljub temu krči. Če so ga nekoč preplavljali germanizmi, ga danes med mlajšimi vse bolj preplavljajo angleške besede.
Zato danes morda ponovno potrebujemo nekaj Slomškovega duha.
Ne potrebujemo vrnitve v 19. stoletje. Potrebujemo pa njegovo zavest, da je izobraževanje naroda dolgoročna naloga in da je knjiga kulturna dobrina, nikakor pa ne nepotrebna starina.
Nimamo jezika, ki bi ga govorilo sto milijonov ljudi. Imamo jezik razmeroma majhne skupnosti, ki pa je ustvarila Trubarja, Prešerna, Cankarja, Kosovela in nešteto drugih. Obstoj takega jezika ni samoumeven. Vsaka generacija ga v resnici dobi samo v začasno hrambo in se mora odločiti, kaj bo z njim naredila.
Slomšek je dobro razumel tudi povezavo med jezikom in kulturo. Njegovo znamenito vodilo se glasi: »Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.«
Beseda omika danes zveni nekoliko starinsko. A morda prav zato pove nekaj, kar smo skoraj pozabili.
Omika ni samo izobrazba. Je kultura človeka. Je način, kako govori, kako posluša, kako razmišlja, kako se vede do drugega in kako razume svet okoli sebe. To ne pomeni zapiranja pred tujimi jeziki. Nasprotno. Znanje tujih jezikov je bogastvo. Toda težko postanemo zares svetovljanski, če najprej nismo sposobni natančno misliti in se izražati v lastnem jeziku.
Slovenščina je še posebej zanimiv primer. Nimamo jezika, ki bi ga govorilo sto milijonov ljudi. Imamo jezik razmeroma majhne skupnosti, ki pa je ustvarila Trubarja, Prešerna, Cankarja, Kosovela in nešteto drugih. Obstoj takega jezika ni samoumeven. Vsaka generacija ga v resnici dobi samo v začasno hrambo in se mora odločiti, kaj bo z njim naredila.
Slomšek se je tega zavedal. Zato ni ostal samo pri lepih besedah. Leta 1851 je skupaj z Andrejem Einspielerjem in Antonom Janežičem sodeloval pri ustanovitvi Mohorjeve družbe. Njene knjige so desetletja prihajale tudi v najbolj oddaljene slovenske domove ter pomembno prispevale k širjenju branja in slovenske pisane besede.
Če nas skrbi bralna pismenost mladih, ni dovolj reči: mladi nič več ne berejo. Tudi Slomšek ni samo tarnal, da ljudstvo ni izobraženo. Ustanavljal je šole. Pisal je učbenike. Učil je učitelje. Pisal je v jeziku ljudi. Pomagal je ustvariti založbo.
Problem je spremenil v delo.
Zato vprašanje ni, ali bi morali mladi manj uporabljati telefone. Vprašanje je, kakšno bralno kulturo jim odrasli ponujamo. Ali otrok doma vidi starša s knjigo v roki? Ali se pri pouku učimo samo, kaj je treba odgovoriti za oceno, ali tudi, kako prebrano razumeti in o njem razmišljati? Ali je slovenski jezik za mlade samo šolski predmet, poln vejic, sklonov in pravil – ali pa ga znamo predstaviti kot nekaj živega, kot prostor njihovega humorja, ustvarjalnosti, ljubezni, jeze, glasbe, literature in identitete? In ali smo pripravljeni slovensko kulturo jemati dovolj resno, da bomo vanjo vlagali tudi takrat, ko se njenega pomena ne da izmeriti v evrih?
Kaj nam pomaga imeti dostop do vsega znanja, če izgubljamo sposobnost, da bi ga prebrali, razumeli in kritično presodili?
Slomšek je umrl 24. septembra 1862. Od njegove smrti je minilo več kot sto šestdeset let. Svet, v katerem živimo, bi se mu zdel skoraj nepredstavljiv.
Toda ko pogledamo mladega človeka z najzmogljivejšim komunikacijskim orodjem v zgodovini človeštva v roki, ki ima težave z razumevanjem nekoliko daljšega besedila, postane Slomškovo vprašanje nenavadno sodobno.
Kaj nam pomaga imeti dostop do vsega znanja, če izgubljamo sposobnost, da bi ga prebrali, razumeli in kritično presodili?
Morda zato danes ponovno potrebujemo Slomška.
Ne samo človeka v škofovskem ornatu.
Potrebujemo učitelje, starše, knjižničarje, pisatelje, založnike, novinarje in kulturnike z njegovo vztrajnostjo. Ljudi, ki bodo mladim znova pokazali, da knjiga ni kazen, da bogat jezik ni nepotrebno razkošje in da kultura ni okrasek družbe.
Kajti narod ne začne izgubljati svojega jezika šele takrat, ko ga ne sme več govoriti.
Izgubljati ga začne takrat, ko ga ne zna več dobro brati, ko ga uporablja vedno bolj površno in ko v njem ne zna več povedati, kaj misli.
Slomšek je pred skoraj dvema stoletjema razumel, da sta pot do omike in pot do prihodnosti povezani z besedo.
Morda je čas, da to ponovno razumemo tudi mi.
