Škofje v Marijinih svetiščih o prazniku upanja, človekove prihodnosti in življenja

Slovenija 15. 08. 2026, 10:55 Petra Stopar

Slovenski škofje so ob prazniku Marijinega vnebovzetja vernike povabili k zaupanju, ki se ne ustavi pred negotovostjo, trpljenjem in smrtjo. Govorili so o Marijinem »da« Bogu, človekovi prihodnosti, dostojanstvu telesa in življenja, družini, služenju, evharistiji ter odgovornosti kristjanov v sodobnem svetu. Njihovo skupno sporočilo je bilo, da zlo in smrt nimata zadnje besede, prihodnost pripada Bogu, življenju in ljubezni.

Praznik Marijinega vnebovzetja je tudi letos v slovenska Marijina svetišča privabil številne romarje. Verniki so se k Mariji zatekali s svojimi zahvalami in prošnjami, z veseljem in bolečinami ter z vprašanji o prihodnosti, ki jih zaznamuje tudi današnji čas.

Čeprav so škofje in nadškofje v svojih pridigah izhajali iz različnih življenjskih izkušenj in svetopisemskih podob, jih je povezovalo skupno sporočilo: človekova zgodba se ne končuje v negotovosti, neuspehu, trpljenju ali smrti. Marija, z dušo in telesom vzeta v nebesa, je znamenje tega, kar Bog pripravlja človeku.

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je na Brezjah, kjer je slovensko narodno romarsko svetišče, poudaril moč Marijinega preprostega »da« in vernike povabil, naj postanejo »tkalci upanja«. Novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje je na Zaplazu vnebovzetje predstavil kot »praznik človekove prihodnosti«. Mariborski nadškof Alojzij Cvikl je na Ptujski Gori spregovoril predvsem tistim, ki se sprašujejo, ali so bile njihove molitve, zvestoba in žrtve zaman, že na predvečer praznika pa je v ospredje postavil dostojanstvo človeškega telesa. Celjski škof Maksimilijan Matjaž je v Petrovčah poudaril hvaležnost, občestvo in poslanstvo kristjana, koprski škof Peter Štumpf pa je sinoči v Strunjanu Marijo predstavil kot živo skrinjo nove zaveze ter pokazal na evharistijo in zvestobo Božji besedi. Murskosoboški škof Janez Kozinc pa je v Turnišču spomnil, da vera ne pomeni imeti vseh odgovorov, temveč svoje življenje zasidrati v Bogu in mu zaupati tudi takrat, ko ne vidimo, kako se bo njegova obljuba izpolnila.

Nadškof Zore: Marijino vnebovzetje niso oblaki in daljave

Na Brezjah je nadškof Zore romarje najprej povabil, naj pred Marijo Pomagaj pridejo takšni, kakršni so, ter ji z zaupanjem izročijo svoje življenje – hvaležnost za vse lepo in dobro pa tudi težo tistega, kar jih boli, presega in jim včasih ne pusti spati.

Marijino vnebovzetje po njegovih besedah ni praznik, ki bi človeka odvračal od sedanjosti in ga usmerjal zgolj v oddaljeno prihodnost. »Marijino vnebovzetje niso oblaki in daljave. Marijino vnebovzetje je praznik upanja.«

Bistvo praznika je po besedah nadškofa Zoreta v oznanilu, da Bog tistega, ki ga ljubi, ne prepusti smrti in trohnobi, ampak ga vzame k sebi. Nebesa se zato na neki način začenjajo že tukaj in zdaj – tam, kjer človek zaupa Bogu in njegovi ljubezni, tudi kadar je ne razume.

Nadškof Zore se je ob svetopisemski podobi žene in zmaja dotaknil tudi vprašanja varovanja človeškega življenja. Spregovoril je o otrocih, ki umirajo v vojnah, pa tudi o nerojenih otrocih, ter opozoril na nevarnost družbe, ki zavračanje življenja predstavlja kot vprašanje svobode in odločitve. Nasproti temu je postavil Marijo. V njenem življenju se je vse začelo s preprostim »da«. »Marija ni bila žena velikih govorov. Bila pa je žena odprtih dlani in odprtega srca.«

Prav odprtost in zaupanje sta po besedah nadškofa Zoreta za sodobnega človeka posebej zahtevna. Marsikaj želimo izmeriti, načrtovati in obdržati pod nadzorom. S pametnimi napravami merimo korake, spanec, kalorije in srčni utrip, toda najpomembnejših stvari v človekovem življenju ni mogoče izmeriti na ta način.

Kako bi namreč izmerili zvestobo zakonskim, krstnim ali duhovniškim obljubam? Kako ljubezen do moža, žene, otrok ali Boga? Marija ni vedela, kaj vse jo čaka. Ni poznala prihodnjega bega v Egipt in ni mogla vnaprej videti križa. Vedela pa je, da je Bog vstopil v njeno življenje, in odgovorila: »Zgodi se mi po tvoji besedi.«

Takšna vera človeka ne zapira vase. Nadškof Zore je ob Marijinem obisku Elizabete poudaril, da ljudje, ki nosijo Boga v srcu, ne ostajajo »na kavču svojega udobja«, ampak gredo naproti drugim in jim prinašajo veselje, upanje in življenje.

V Magnifikatu pa Marija pokaže tudi drugačen pogled na zgodovino. Čeprav se na prvi pogled zdi, da zmagujejo ošabni, mogočni in bogati, nas uči gledati z očmi vdove, sirote, tujca, ranjenega otroka, izgnanca in begunca. »Z Marijino vero postanimo tkalci upanja v našem svetu,« je vernike povabil nadškof Zore in jih spodbudil h gradnji civilizacije ljubezni.

Škof Saje: Marijino vnebovzetje je praznik človekove prihodnosti

Na Zaplazu je škof Saje izhajal iz podobe romanja. Človek ni prišel na svet zato, da bi ostal na mestu. Vsi smo na poti skozi dneve veselja in preizkušenj, uspehov in razočaranj. Praznik Marijinega vnebovzetja pa razodeva, da ima ta pot smer in cilj.

»Marijino vnebovzetje tako ni samo praznik njene slave, ampak predvsem praznik človekove prihodnosti.« Marija je po besedah škofa Sajeta prva med odrešenimi, znamenje Cerkve v njeni dopolnitvi in živo zagotovilo upanja. V njej kristjan vidi, kaj Bog pripravlja vsem, ki mu odprejo srce in hodijo za Kristusom.

Ob podobi žene, obdane s soncem, in zmaja iz knjige Razodetja je škof Saje spregovoril tudi o preizkušnjah sodobnega človeka – o boleznih, vojnah, razdeljenosti in negotovosti glede prihodnosti. Toda zlo, čeprav je resnično, nima zadnje besede. »Božja beseda pa nam razodeva, da zgodovine ne vodi zlo, ampak Bog. Njegova zvestoba je močnejša od vsake negotovosti.«

Temelj krščanskega upanja je Kristusovo vstajenje. Marijino vnebovzetje je sad te Kristusove zmage in zato govori tudi o dostojanstvu vsakega človeka. Bog človeka ljubi v njegovi celovitosti. Tudi telo je poklicano k poveličanju.

Ta pogled daje drugačno vrednost vsakdanjim dejanjem. Molitev, odpuščanje, dobro delo, dejanje ljubezni ali darovana preizkušnja niso izgubljeni. »V Božjih očeh nič, kar je storjeno iz ljubezni, ni izgubljeno,« je poudaril škof Saje.

Tudi on je poudaril pomen Marijine poti k Elizabeti. Takoj po oznanjenju se Marija odpravi na pot. Vera jo vodi v služenje. »Srečanje z Bogom vedno odpira srce za človeka.«

Prihodnost Slovenije raste v družinah in medsebojnem zaupanju

Del pridige je škof Saje namenil tudi slovenski družbi. Slovenijo je opisal kot deželo bogate krščanske dediščine, romarskih poti in Marijinih svetišč, ki pa mora svojo prihodnost graditi tudi danes.

Pri tem je izpostavil spoštovanje življenja, medsebojno zaupanje, odgovornost za skupno dobro, solidarnost med rodovi in skrb za družine. »Naša prihodnost raste tam, kjer se otroci učijo molitve, kjer zakonci ohranjajo družinske vrednote, kjer mladi odkrivajo svoje poslanstvo, kjer starejši z modrostjo spremljajo mlajše in kjer vsak človek čuti, da je sprejet in dragocen.«

Romanje je zato tudi priložnost za obnovitev pogleda na življenje. Človek se z njega vrača domov z več miru, hvaležnosti in zaupanja. Marija pa človeka ne zadržuje pri sebi. Njena naloga je, da kaže na Kristusa. Tudi romanje zato doseže svoj resnični cilj, ko vodi v globlje prijateljstvo z Jezusom.

Nadškof Cvikl: Ko se zdi, da je bilo vse zaman

Na Ptujski Gori je nadškof Cvikl svojo praznično pridigo začel z izkušnjo, ki jo pozna marsikdo: človek se trudi, moli, vztraja in dela dobro, pa sadov svojega prizadevanja ne vidi. To poznajo duhovniki, starši, katerih otroci so se oddaljili, zakonci, ki se trudijo za odnos, pa tudi vsakdo, ki se ob krivicah sveta vpraša, ali ima zvestoba dobremu sploh smisel.

Takrat se pojavi nevarna skušnjava: morda je bilo vse zaman. Prav na ta strah po besedah nadškofa Cvikla odgovarja praznik Marijinega vnebovzetja. »Marijino vnebovzetje je Božji odgovor na ta strah. Današnji praznik nam oznanja, da v Božjih rokah ni izgubljeno nič, kar je bilo storjeno iz ljubezni.«

Tudi Marijina pot ni bila brez bolečine. Njen »zgôdi se« ni pomenil zagotovila za mirno življenje. Doživela je beg v Egipt, zavrnitev svojega Sina in nazadnje stala pod križem. Tam je lahko vse delovalo kot poraz. Toda velika noč je pokazala drugačno resnico. »Zlo je bilo glasno, vendar ni bilo vsemogočno. Smrt je bila strašna, vendar ni imela zadnje besede. Kristus je vstal.«

Marijino vnebovzetje je zato znamenje, da Bog dopolni svoje delo v človeku. Morda človek ne bo takoj videl sadov svoje molitve, žrtvovanja in zvestobe, vendar to še ne pomeni, da so izgubljeni. »Bog ne pozabi nobene iskrene molitve, nobenega odpuščanja, nobene skrite žrtve, nobene zvestobe in nobenega dejanja dobrote.«

Med kulturo moči in civilizacijo ljubezni

Nadškof Alojzij Cvikl je svetopisemski boj med ženo in zmajem prenesel tudi v vprašanja sodobnega sveta. Pred človeštvom po njegovih besedah stojita dve poti: kultura moči in civilizacija ljubezni. To je povezal tudi z razvojem umetne inteligence. Osrednje vprašanje prihodnosti po njegovih besedah ni le, kaj vse bomo z novimi tehnologijami sposobni narediti, ampak kakšni ljudje bomo ob tem postali. »Tehnologija sama po sebi ne more odločiti, kaj je dobro. Človeku lahko da večjo moč, ne more pa mu dati modrosti, kako naj jo uporablja.«

Kultura moči sprašuje: kdo je močnejši, kdo bo zmagal, koga je mogoče izkoristiti ali odstraniti? Civilizacija ljubezni sprašuje drugače: kdo je najšibkejši, kdo potrebuje bližino in kako bomo zaščitili njegovo dostojanstvo? Marija kaže drugo pot. Njena moč ni v nasilju, ampak v zaupanju, ne v gospodovanju, ampak v služenju.

Kristjan je zato po besedah nadškofa Cvikla poklican varovati slabotnega, biti blizu osamljenemu, sprejeti nerojenega, skrbeti za bolnega, odpustiti tistemu, ki ga je ranil, in v vsakem človeku prepoznati dostojanstvo Božjega otroka. »Zmaj je lahko glasnejši in na videz močnejši. Toda Marijino vnebovzetje nam zagotavlja, da prihodnost ne pripada zmaju.«

O drugem pomembnem sporočilu Marijinega vnebovzetja je nadškof Cvikl spregovoril že pri maši na predvečer praznika na Ptujski Gori, ko je bila tudi procesija z lučkami in Marijino milostno podobo. V ospredje je postavil dostojanstvo človeškega telesa. Marija je namreč v svoje veliko poslanstvo vključila vse svoje življenje, tudi telo. S telesom je sprejela Božjega Sina, ga devet mesecev nosila, rodila, vzela v naročje in dojila, z njim pa je tudi trpela pod križem.

Njeno telo je bilo tako od začetka vključeno v skrivnost odrešenja. Prav zato je njeno vnebovzetje z dušo in telesom po besedah nadškofa Cvikla tudi močno sporočilo za vsakega človeka. »Vsem nam govori, da tudi naše telo čaka zmagoslavno vstajenje, da je tudi naše telo poklicano, da odseva svetlobo božjega življenja.«

Ob tem je nadškof opozoril na sodobne oblike razvrednotenja in izkoriščanja telesa. Praznik Marijinega vnebovzetja je zato po njegovih besedah lahko priložnost, da človek znova odkrije dostojanstvo telesa, ki naj bi bilo »okno«, skozi katero se razodevata Božja dobrota in ljubezen. Marija je znamenje, da Jezusovo vstajenje ni osamljen primer in da je tudi človek poklican k zmagi nad smrtjo.

»Praznik Marijinega vnebovzetja nam kaže na cilj naše življenjske poti in ta cilj je lep in privlačen.« Kot zgled človeka, ki je tudi v najtežjih okoliščinah ostal zvest Kristusu, je nadškof Cvikl spomnil na svetega Maksimilijana Kolbeja. V nečloveških razmerah koncentracijskega taborišča je stopil na mesto družinskega očeta, obsojenega na smrt, ter svoje življenje spremenil v dar ljubezni.

Tako Marija kot sveti Maksimilijan Kolbe po besedah nadškofa Cvikla kažeta, da človek polnost življenja najde v zaupanju Bogu in v darovanju sebe drugim.

Škof Štumpf: Marija je živa skrinja nove zaveze

Na predvečer praznika je vernike v Strunjanu nagovoril koprski škof Peter Štumpf. Njegovo izhodišče je bila starozavezna podoba skrinje zaveze, ki jo je kralj David z velikim veseljem prenesel v Jeruzalem.

Skrinja je izraelskemu ljudstvu pomenila vidno znamenje, da Bog prebiva med njimi in hodi z njimi. V njej sta bili tabli postave in mana. Za Izraelce je bila v določenem smislu to, kar je za kristjana danes tabernakelj.

Ob Davidovi zgodbi pa je škof Peter Štumpf izpostavil tudi njegovo ponižnost. David je grešil in hudo padel, toda po padcu se ni zaprl vase. Delal je pokoro, molil in se vračal k Bogu. »David je postal velik ne zato, ker ni grešil, ampak zato, ker se je vedno vračal k Bogu.«

Starozavezna skrinja zaveze je bila po besedah škofa Štumpfa predpodoba tega, kar se je na poseben način uresničilo v Mariji. »Blažena Devica Marija je živa skrinja nove zaveze. Pod njenim srcem se je Bog naselil med nami v Jezusu Kristusu.« Marija je nosila Kristusa, v njem pa je Bog sprejel človeško naravo in postal naš brat.

Škof Štumpf je to skrivnost tesno povezal z evharistijo. Kristusovo zemeljsko delovanje se med nami nadaljuje pri sveti maši in v tabernaklju, kjer ostaja navzoč pod podobo kruha. Kakor je bila skrinja zaveze znamenje Božje navzočnosti med Izraelci, je tabernakelj znamenje, da Kristus ostaja s svojim ljudstvom.

Človeško telo ni predmet izkoriščanja

Tudi škof Štumpf je v svoji pridigi poseben poudarek namenil telesu in njegovemu dostojanstvu. Ob ženi iz evangelija, ki je Jezusu zaklicala: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile,« je spomnil, da mati življenje sprejema, hrani in neguje.

Pri tem je navedel tudi osebno pričevanje svoje matere, ki mu je večkrat govorila o bolečini ob tem, da se človeško telo, ustvarjeno za sprejemanje, nošenje in posredovanje življenja, lahko spremeni v predmet pohotnosti, industrije in zaslužka. Marijino vnebovzetje kaže drugačno prihodnost telesa. Marija je bila kot Jezusova Mati umrljiva, toda Bog jo je z dušo in telesom poveličal. Po besedah škofa Štumpfa je to »njena velika noč«.

Tudi človek je poklican k tej zmagi življenja. Naša dokončna zmaga sicer ne bo dosežena na zemlji, ampak v nebesih, ko si bo umrljivost nadela neumrljivost. Marijino vnebovzetje zato ni le nekaj, kar občudujemo pri njej, temveč obljuba človekove prihodnosti.

Ob strunjanski podobi Matere Marije je škof Peter Štumpf opozoril tudi na njeno zamišljenost in držo premišljevanja. Kakor je Marija med zemeljskim življenjem dogodke shranjevala v svojem srcu, kristjana tudi danes vabi k zvestobi Božji besedi. Jezus nam kaže varno pot: poslušati in ohranjati Božjo besedo.

To je tudi pot spreobrnjenja, kakršno je doživel apostol Pavel. Sprva je preganjal Kristusa in njegove učence, po srečanju z vstalim Gospodom pa je postal apostol, ki je vse želel privesti h Kristusu.

Škof Štumpf je zato vernike povabil, naj prosijo Svetega Duha, da jim odpre razum in srce za Božjo besedo, da je ne bodo samo poslušali, ampak jo bodo tudi ohranili in po njej živeli. »Vsem želim vztrajno vero in veliko upanja. Veselimo se in radujmo, kajti použita je smrt v Kristusovi zmagi.«

Škof Štumpf na Sveti Gori: Na svet poglejmo z nebeške perspektive

Na sam praznik Marijinega vnebovzetja je škof Peter Štumpf na Sveti Gori vernike povabil, naj na svet ne gledajo samo z zemeljskimi očmi, ampak tudi »z nebeške perspektive«. »Božja beseda nas spodbuja, naj zgodovine ne presojamo le po tem, kar vidijo naše oči. Razkriva nam, da zgodovine ne vodi nasilje, temveč Bog, ki ostaja zvest svoji zavezi z nami.«

Ob svetopisemski podobi boja med ženo in zmajem je poudaril, da zmaj stavi na »kulturo moči«, medtem ko Bog zgodovino vodi po poti pravičnosti in življenja. Ob tem se je dotaknil vojn, nasilja in umetne inteligence ter opozoril, da tehnologija ne sme prevzeti človekove moralne presoje: »Stroj ne more nadomestiti naše vesti, osebne odgovornosti in priznanja drugega kot osebe.«

Škof Štumpf je spregovoril tudi o Marijinem Magnifikatu kot njeni »himni radosti«. Čeprav se zunanje razmere okoli Marije niso spremenile, ji je vera omogočila, da je v zgodovini že prepoznala Božje delovanje in njegovo skrb za najmanjše in prezrte.

Marijino vnebovzetje je zato znamenje, da Božja moč, čeprav je včasih skrita, na koncu zmaga. »Nebesa so tudi naša. Kristus nam jih je pripravil,« je poudaril škof Štumpf ter sklenil z zaupanjem, da nas na tej poti spremlja Marija.

Škof Matjaž: Pot se ne konča pri prošnji, ampak pri zahvali

Celjski škof Matjaž je romarje v Petrovčah nagovoril pri »Mariji z nasmehom«. Ob njenem blagem materinskem izrazu je vernike povabil, naj se znova prepoznajo kot otroci – od Boga ljubljeni in izbrani, od Matere sprejeti in objeti.

Marija pri tem ni oddaljena in nedosegljiva kraljica. »Praznik Marijinega vnebovzetja ni praznik občudovanja Marije kot nedosegljive kraljice, ampak praznik hvaležnosti za Mater in Ženo, ki je bila ena izmed nas.«

Škof Matjaž je romarje povabil, naj po maši pogledajo fotografije ljudi za glavnim oltarjem petrovške cerkve. Njihovih zgodb danes večinoma ne poznamo. Morda jih je prinesla mati, ki je prosila za svojega otroka, bolnik, družina ali človek, ki ni prejel tistega, za kar je prosil, a je vendarle odkril, da ni sam.

Pomembno je nekaj drugega: ti ljudje so se vrnili. Ne le prosit, temveč tudi zahvalit. »Marijino vnebovzetje nam govori, da se človekova pot ne konča pri prošnji, ampak pri zahvali; ne pri grobu, ampak pri Bogu.«

Tudi škof Matjaž je v Marijinem poveličanju prepoznal človekovo prihodnost. »Marijino poveličano telo je kakor odprto okno v prihodnost, skozi katero smemo uzreti cilj svojega življenja.« Križ v človekovem življenju je resničen, vendar ni cilj poti. Bog je človeka ustvaril za življenje.

Marija pokaže tudi, kako hoditi proti temu cilju. Ko izve, da bo postala Božja Mati, se ne zapre vase, ampak se hitro odpravi k Elizabeti. Njena prva pot po oznanjenju je pot služenja. »Sreče ne moremo živeti sami; tudi vere ne.« Pristna vera po besedah škofa Matjaža človeka vodi v hvaležnost, hvaležnost pa v odnos z Bogom in bližnjim.

Ob tem je spregovoril tudi o sinodalni Cerkvi, skupnosti bratov in sester, ki hodijo skupaj in v kateri ima vsak svoje poslanstvo ter dar. Kristjan ni poklican, da ostane samo opazovalec ali kritik. Ob 20-letnici celjske škofije je škof Matjaž poudaril tudi njeno vizijo, po kateri naj se kristjani v Svetem Duhu prepoznavajo in oblikujejo kot dejavni in sočutni člani občestev ter kot misijonarski učenci in voditelji. »Kot poslani ne čakamo, da ljudje pridejo k nam, ampak jim stopamo naproti, ponudimo roko in najdemo prvo besedo.« Kot dejavni člani občestev kristjani dajejo na razpolago svoje talente, kot sočutni poslušajo in nosijo bremena drug drugega, kot misijonarski učenci pa vere ne zapirajo samo v cerkev.

Poseben poudarek pridige škofa Maksimilijana Matjaža je bila evharistija. Marijo pogosto imenujemo »prvi tabernakelj«, saj je prva nosila Kristusa. Vsakič, ko kristjan pristopi k obhajilu, Sveti Duh tudi vanj polaga seme novega življenja. Pri sveti maši ne želi preobraziti le kruha in vina, ampak tudi človeško srce – da bi postalo sposobno poslušati, sprejemati ter Kristusa nositi drugim. Zato se krščansko življenje ne more končati pri cerkvenih vratih. »Ko pa se maša zaključi, se naše poslanstvo šele začne. Kristusa odnesemo v svoje domove, družine in odnose.«

Škof Kozinc: Vera ne pomeni vsega razumeti, ampak zaupati

Murskosoboški škof Kozinc je v Marijini cerkvi v Turnišču svojo pridigo oprl na Elizabetine besede Mariji: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« V njih je prepoznal sporočilo, ki ga Marija ob prazniku svojega vnebovzetja namenja tudi današnjemu človeku: blagor ti, ki veruješ.

K Mariji po besedah škofa Kozinca ne prihajamo občudovat nedosegljive kraljice, ampak k Materi, ki je sama prehodila zahtevno pot vere. Njeno življenje ni bilo brezskrbno. Doživela je negotovost, rodila v Betlehemu, bežala v Egipt in nazadnje stala pod križem. Prav zato svetopisemski »blagor« ne pomeni življenja brez težav.

»Biti blagrovan ne pomeni odsotnosti težav, temveč navzočnost Boga sredi vsakdanje teže,« je poudaril škof Kozinc. Marijina notranja trdnost je izvirala iz tega, da je bilo njeno življenje zasidrano v Bogu. Današnji človek po besedah škofa Kozinca varnost pogosto išče v delu, uspehu in materialni gotovosti, toda vse to ga lahko tudi izčrpava. Marija kaže drugačno sidro – zaupanje v Boga, ki človeku daje varnost tako v veselju kot v preizkušnjah.

Elizabeta Marije ni blagrovala zato, ker bi vse razumela ali poznala vse odgovore, ampak zato, ker je verovala. »Verovati ne pomeni popolnoma razumeti; naš razum ima omejitve,« je dejal škof Kozinc. Takšna vera pa ni naivna. Marija je zaupala Bogu, čigar dobroto je poznala. Imela je svobodo, da bi na njegovo povabilo odgovorila tudi drugače, vendar je izrekla svoj »zgodi se«.

Prav v tem je po besedah škofa Kozinca pomembno sporočilo tudi za sodobnega človeka, ki si želi imeti življenje čim bolj pod nadzorom. Ko se ta nadzor začne izgubljati, je človek znova postavljen pred vprašanje zaupanja. Tudi kadar ni jasnih odgovorov in zunanje gotovosti, ostajata Božja beseda in navdih Svetega Duha ter zavest, da Bog človeka ne neha ljubiti in vabiti k sodelovanju z njim.

Marijina vera je bila trdno prepričanje, da je Božja obljuba zanesljiva, četudi ni vedela, kako se bo uresničila. Prav njeno vnebovzetje kaže, da Bog svojo obljubo pripelje do cilja tudi takrat, ko se človeku zdi njena izpolnitev nemogoča. Škof Kozinc je zato vernike povabil, naj vere ne iščejo samo v izrednih trenutkih, ampak sredi vsakdanjega življenja – pri delu in počitku, v preizkušnjah, uspehih in padcih. Če bo človek prav tam veroval, da je ljubljeni Božji otrok, bo lažje prepoznaval tudi izpolnjevanje Božjih obljub v svojem življenju. »Naj naše življenje po Marijinem zgledu postane blagrovano, da bo svet ob nas postajal to, kar je Bog nekoč sanjal, da bo,« je sklenil škof Kozinc.