Sveti Maksimilijan Kolbe daroval svoje življenje za očeta družine
Novice Alen Salihović
Katoliška cerkev 14. avgusta obhaja god svetega Maksimilijana Kolbeja, poljskega minorita, duhovnika in mučenca. Njegova življenjska zgodba je postala eno najbolj pretresljivih pričevanj krščanske ljubezni v času nacističnega terorja. V koncentracijskem taborišču Auschwitz je namreč prostovoljno stopil na mesto drugega zapornika in namesto njega sprejel smrt.
Od Poljske do Rima in Japonske
Maksimilijan Kolbe se je rodil 7. januarja 1894 v Zdunski Woli na Poljskem v revni delavski družini. Pri sedemnajstih letih je vstopil v minoritski red. Zaradi njegove nadarjenosti so mu omogočili študij v Rimu, kjer je študiral na Papeški univerzi Gregoriana in doktoriral.
V Rimu je ustanovil duhovno gibanje Militia Immaculatae – Vojska Brezmadežne, katerega namen je bil širjenje vere in češčenja Device Marije.
Po vrnitvi na Poljsko leta 1922 se je intenzivno posvetil apostolatu s pomočjo medijev. Ustanavljal je časopise in druge publikacije ter postal eden od pionirjev uporabe sodobnih komunikacijskih sredstev za oznanjevanje evangelija.
Misijonarska pot ga je pozneje vodila tudi na Japonsko, kjer je šest let nadaljeval svoje delo in širil marijansko duhovnost predvsem s tiskano besedo. Leta 1936 se je vrnil na Poljsko.
Nacisti so ga poslali v Auschwitz
Po nemški okupaciji Poljske leta 1939 je Kolbe s svojim javnim delovanjem in nasprotovanjem nacizmu hitro pritegnil pozornost okupacijskih oblasti. Prvič so ga aretirali leta 1940 in poslali v taborišče Oranienburg, vendar so ga izpustili. Le nekaj mesecev pozneje so ga znova prijeli. Tokrat so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, iz katerega se ni več vrnil.
Poleti 1941 je iz njegovega bloka pobegnil zapornik. Kot povračilni ukrep so nacisti izbrali deset zapornikov, ki naj bi umrli od lakote. Med izbranimi je bil tudi Franciszek Gajowniczek, mož in oče, ki je ob misli na smrt začel obupano govoriti o svoji družini. Takrat je Kolbe stopil iz vrste in prosil, naj umre namesto njega. Njegovo ponudbo so sprejeli.
Iz celice so odmevale molitve
Kolbeja in druge obsojence so zaprli v bunker lakote. Priče so pozneje pripovedovale, da so iz celice namesto obupa in preklinjanja slišali molitve in petje. Po približno dveh tednih je bil Kolbe še vedno živ. 14. avgusta 1941 ga je taboriščni rabelj usmrtil z injekcijo fenola.
Človek, za katerega je Kolbe daroval življenje, je Auschwitz preživel. Franciszek Gajowniczek je dočakal tudi trenutek, ko je Cerkev njegovega rešitelja razglasila za svetnika.
Janez Pavel II.: mučenec ljubezni
Kolbejeva zgodba je bila posebej blizu njegovemu rojaku Karlu Wojtyli, poznejšemu papežu Janezu Pavlu II. Kot krakovski kardinal je bil leta 1971 navzoč ob Kolbejevi beatifikaciji.
Enajst let pozneje, 10. oktobra 1982, ga je kot papež na Trgu svetega Petra razglasil za svetnika. Slovesnosti se je udeležil tudi ostareli Franciszek Gajowniczek z družino.
Janez Pavel II. je svetega Maksimilijana Kolbeja predstavil kot mučenca ljubezni – človeka, ki je sredi sistema, zgrajenega na sovraštvu in razvrednotenju človeškega življenja, odgovoril z najvišjo obliko ljubezni: darovanjem lastnega življenja za drugega.
Svetnik, poznan tudi Slovencem
Življenje in duhovnost svetega Maksimilijana Kolbeja sta dobro poznana tudi v Sloveniji. O njem je izšlo več del v slovenskem jeziku, med drugim Moč ljubezni, Svetnik v taborišču, roman Pelikan ter knjigi Vsak ima svojo pot in Skrivnost dveh kron.
Njegovo pričevanje ostaja posebej močno prav zaradi okoliščin, v katerih je sprejel svojo odločitev. V okolju, kjer je bilo človeško življenje skoraj brez vrednosti, je pokazal, da je mogoče tudi na sovraštvo odgovoriti z ljubeznijo in za življenje drugega darovati svoje.
