Bolezen sprejel z vero in tudi humorjem

Novice 12. 08. 2026, 09:43 Alen Salihović

V Senožečah so se s pogrebno sveto mašo poslovili od dolgoletnega župnika Pavla Kodelje, ki je po skoraj petletnem boju z rakom umrl na praznik Jezusove spremenitve na gori. Pogrebno mašo je ob somaševanju številnih duhovnikov daroval koprski škof Peter Štumpf, ki je pokojnega duhovnika opisal kot človeka globoke vere, molitve, veselja in izjemnega zaupanja v večno življenje.

Štiriindvajset let med Senožečani

Pavel Kodelja se je rodil 9. junija 1967 v Desklah v verni družini. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1998 v Kopru. Prva štiri leta duhovniške poti je kot kaplan oziroma župnijski vikar deloval v Kobaridu, leta 2002 pa je prišel v Senožeče, kjer je ostal vse do smrti.

Njegovo pastoralno delo je bilo tesno povezano tudi z glasbo. Bil je odličen glasbenik, njegova zvesta spremljevalca pa sta bila saksofon in kitara. »Igral je, da bi tudi sam postal prijetna melodija,« je v pridigi dejal škof Štumpf. Kodelja je znal nagovoriti zelo različne ljudi. Škof je poudaril, da mu je uspelo povezovati tiste, ki so hodili v cerkev, in tudi tiste, ki niso. Ob tem je bil iskan duhovni voditelj in spovednik.

Posebno pričevanje je bilo zadnjih skoraj pet let njegovega življenja. Po diagnozi raka so mu zdravniki sprva napovedovali le še približno šest mesecev življenja, sam pa je bolezen sprejemal z realizmom, vero in zanj značilnim humorjem.

Škof Štumpf se je v pridigi spomnil pogovora izpred dobrega leta, ko mu je Kodelja dejal: »Zdaj pa sem že kar nekoliko nestrpen. Z Jezusom sva se dogovorila za dobro in pogrnjeno mizo v nebesih z izbranimi jedmi. Ne vem, zakaj še odlaša. Sicer pa on že ve, kdaj me bo poklical. Takrat bo zelo, zelo lepo.« Škof mu je takrat odgovoril, da je postal velik učitelj drugim: »Učiš nas, kako je treba biti bolan, kako se v bolezni krepi vera in kako se umira.«

»Ni iskal trpljenja, vendar ga je sprejel«

Dejstvo, da je Kodelja umrl prav na praznik Jezusove spremenitve na gori, ima po besedah škofa posebno simboliko. Jezusovo spremenjenje učencem pokaže, da pot do vstajenja vodi tudi skozi trpljenje in smrt. »Pavel je vedel, da brez trpljenja ne gre. Ni ga iskal, vendar ga je sprejel,« je dejal škof in spomnil, da je duhovnik kljub napredovanju bolezni ostajal med svojimi župljani.

Pomembno mesto v njegovem življenju sta imeli sveta maša in molitev. Zanjo si je, kot je poudaril škof, vzel veliko časa. »Bila je dihanje njegove duše. Vedel je, da po molitvi Bog prihaja k njemu in ga krepi.«

»Bil si vesel duhovnik«

Škof Štumpf je pokojnega sobratа opisal tudi kot duhovnika veselja in upanja. »Bil si vesel duhovnik, ker si vedel, da tvoja pot vodi v Očetovo hišo. Žalostno krščanstvo ti je bilo tuje,« je dejal.

Kodelja je po njegovih besedah ljudi učil, da je tudi v težki bolezni mogoče ohraniti vero, zaupanje in veselje. Obenem je opozarjal na odgovornost človeka za lastna dejanja ter na boj proti grehu. Pogosto je klical Svetega Duha in prosil za njegove darove. »Tvoj saksofon pa je prepeval o duhovnem veselju, ki si ga nosil v sebi,« je dodal koprski škof.

Zadnje besede oporoke

Posebej ganljiv je bil sklep pridige, ko je škof navedel besede iz kratke Kodeljeve oporoke. Pokojni duhovnik je v njej povezal svojo novo mašo s pričakovanjem smrti in srečanja s Kristusom. »'Glej, prihajam.' To sem rekel Jezusu pri novi maši. Zdaj pa upam in verujem, da bom jaz slišal te besede: 'Glej, prihajam, da te vzamem k sebi.'«

Škof je ob tem sklenil: »Naj se tvoje upanje dopolni v Božjem usmiljenju. Pri Bogu prosi za nas in za milost srečne smrti. Na svoje mesto pa izprosi nekoga, ki bo nadaljeval tvoje duhovniško poslanstvo.«

Zahvala župljanom, ki so ostali ob njem

Ob koncu pogrebne maše se je škof Štumpf zahvalil zdravnikom in zdravstvenemu osebju ter številnim župljanom in sodelavcem, ki so Kodelju pomagali v letih bolezni, posebej v njegovih zadnjih mesecih. Vozili so ga na preglede, mu prinašali hrano in mu zagotavljali človeško bližino.

Posebej je omenil Matejo, Natašo in Urško ter Urško in Branka Perka, ki sta se za teden dni preselila v župnišče, da Pavel v zadnjih dneh ne bi ostal sam. Zahvalil se je tudi duhovnikom, ki so mu stali ob strani in pomagali pri pastoralnem delu.

Sožalje je škof izrekel Kodeljevi sestri Ingrid, njenemu možu Davidu in drugim sorodnikom. »Dragi Pavel, naj bo blagodejna tvoja večnost,« je svoj nagovor sklenil škof Peter Štumpf.