Pikes Peak | (foto: Osebni arhiv)
Zakaj ravno arški župnik?
Naš pogled Tone Gorjup
Spomnim se pogovora z duhovnikom pred poldrugim desetletjem, ki me večkrat spomni na neizpolnjeno obljubo. Čeprav sva se poznala, me je ob neki priložnosti presenetil z željo, skoraj prošnjo. »Rad bi obiskal Ars, kraj, kjer je živel sv. Janez Marija Vianney.« Ni razlagal zakaj, le da bi rad videl kraj, kjer je bil ta nenavaden svetnik.
»Če se bo pokazala priložnost, te bom odpeljal tja,« sem napol obljubil, saj sva bila takrat na drugem koncu sveta. Spomnil sem se drugega prijatelja, ki se je pripravljal na misijone v Afriki. Pred odhodom je želel obiskati Lisieux, kjer je živela sv. Terezija Deteta Jezusa, zavetnica misijonov. Bili smo v Parizu, imel sem avto in želje ni bilo težko izpolniti. Ko smo se pripeljali tja, je žarel od veselja. Nehote sem se spomnil nanj. Zakaj ne bi šel še v Ars?
Minilo je nekaj let, duhovnik, ki sem ga omenil, se je vrnil v domovino. Oslabljenemu srcu so se pridružile še druge zdravstvene težave. Pot v Ars bi bila predolga. A še vedno je govoril o Janezu Vianney. Rad bi ime njegovo sliko, na lesu. Doma so imeli precej gozda, lastno žago. Od nekdaj se je dobro počutil v naravi, rad je imel drevje, rože živali. Dogovarjal se je s slikarjem, da bi mu na leseno desko narisal portret svetnika, ki se mu je velikokrat priporočal. A spet je ostalo pri dogovoru. Umrl je, ne da bi dočakal izdelano sliko.
Zakaj ga je sv. Janez Marija Vianney tako močno nagovarjal? Spomnim se svojih osnovnošolskih let, ko so pri Ognjišču začele izhajati žepne knjižice. Med njimi je bila ena z naslovom Svetnik in njegov demon. Prebral sem jo, a skoraj povsem pozabil na vsebino. Spomnim se le, da je govorila o fantu, ki se je že nekoliko starejši odločil za duhovniški poklic, da je imel precej težav z učenjem, da je po številnih težavah le prišel do posvečenja in nazadnje pristal v odmaknjeni francoski vasici v Arsu, kjer so v veliki meri pozabili na Boga. Tudi novi župnik, ki so ga dobili, za večino vaščanov nepomemben, je bil brez posebnih darov, negotov vase... A z neomajno vero, ponižnostjo, postom, pokoro in molitvijo je dosegel, da je Ars v nekaj desetletjih postal kraj milosti, ki so ga želeli obiskati številni Francozi pa tudi verniki in iskalci od drugod.
Spet sem s vrnil k duhovniku, ki je želel obiskati Ars. Duhovniški poklic je v njem dozorel med trdim delom na kmetiji in zatem v rudniku. Ni imel zadostne srednješolske izobrazbe. Kljub temu so ga v Zagrebu prejeli v bogoslovje. Študij je bil zanj precej naporen, izpiti zahtevni, a s trmo in vztrajnostjo je premagal vse ovire. Obiskoval je celo predavanja iz vzhodne teologije, da bi bil na voljo tudi grškokatoliškim vernikom. Pri enaintridesetih leti je zapel novo mašo. Danes bi bil zlatomašnik. Njegova pot do oltarja je bila precej nenavadna, zato je pri mnogih veljal za posebneža. Tudi pozneje je večkrat doživljal nerazumevanje in včasih prezir s strani sobratov.
Več kot pol stoletja po izidu imam znova v rokah knjižico Svetnik in njegov demon. Na naslovnici je majhna sobica s posteljo ob steni. Na sredini je miza z vrčem za vodo, lončeno skledo, vžigalicami, brevirjem ... Na njej je nekaj listov papirja in pero, za mizo pa razmajan stol. Ob drugi steni stoji lesena omara s predalnikom in na njej kip Srca Jezusovega. Knjižica je izšla leta 1973. Duhovnik, o katerem pripovedujem, je bil takrat še nekaj let oddaljen od nove maše.
Zdaj razumem, zakaj si je tako želel v Ars. Sredi študijskih let, ko pogosto ni bil prepričan, ali bo kdaj končal bogoslovje in dosegel svoj cilj, je imel zagotovo v rokah to knjižico o sv. Janezu Vianneyu. Potrjevala ga je v njegovi odločitvi in opogumljala, da je vztrajal. Tudi pozneje, ko so ga sramotili, želeli celo odstraniti iz njegove fare, govorili o njem vsemogoče, se je verjetno pogosto spomnil na arškega župnika in pri njem iskal oporo.
Zakaj je papež Pij XI. Janeza Vianneya pred dobrimi sto leti razglasil za svetnika in nekaj let zatem za vzornika in zaščitnika vseh dušnih pastirjev? Neki cerkveni zgodovinar je zapisal, da je Cerkev s tem duhovnike tistega časa in vseh časov želela spomniti, da se božja moč dopolnjuje v slabosti. Desetletja za njim je nekdo drug zapisal: Arški župnik je veliki sobrat, h kateremu lahko pride vsak duhovnik sveta in mu zaupa svoje poslanstvo in svoje duhovniško življenje.
Lik sv. Janeza Vainney pa ne nagovarja samo duhovnikov, ampak vse vernike. Če bomo vzeli v roke njegov življenjepis, bomo odkrili, da je pred nami svetnik, ki nam je kot človek blizu v naših slabostih. V življenju se je poleg težkih zunanjih okoliščin srečeval tudi z notranjim duhovnim bojem. Njegov zgled pa nas želi spomniti, da tudi v največjih preizkušnjah nismo nikoli prepuščeni sami sebi.
Priporočimo arškemu župniku domačega duhovnika, druge duhovnike, ki jih srečujemo, posebej tiste, ki so v teh dneh začeli delo na novih župnijah, tiste, ki so bili po dolgih letih premeščeni; vse tiste, ki jih radi obsojamo; tiste, ki so nas spremljali skozi življenje in vse ki so že v večnosti.
