Romarji upanja, 3. dan: Mir med narodi in odgovornost javne besede

Romanje upanja 14. 06. 2026, 23:19 Jure Sešek

V podnaslovih naših romarskih dni ste lahko spoznali, da vsak dan določimo vsebino, ki se ji v svojih mislih posebej posvetimo. Vedno je povezana z enim od namenov našega romanja v Čenstohovo. Hvaležen spomin na prvi obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, bližajoča se obletnica samostojnosti Slovenije in tako nujen mir v svetu, razumevanje med ljudmi.

Danes, v nedeljo, so morali romarji upanja premagati 1626 višinskih metrov, razporejenih na 226 kilometrov dolgi trasi od Bratislave do Žiline, ki je eno od pomembnejših mest na severozahodu Poljske.

"Dobro jutro, dragi romarji. Zbrani smo na edino nedeljo na letošnjem romanju, da položimo pred Gospoda svoje zahvale, skrbi in veselja. V Njegove roke polagamo vse, ki se nam v teh dneh priporočajo v molitev.," nas je na začetku jutranje nagovoril Luka Zidanšek.

V pridigi je spregovoril: "V tem mesecu škofje posvečujejo duhovnike in diakone. Prosimo zanje in molimo za nove duhovne poklice. Prosimo za družine, da bi bile zdrave, da bi v njih živeli ljubezen in vera. Zaželel nam je, da bi bili tudi na romanju tisti, ki širimo veselo novoco, da se je v življenju vredno truditi za to, da jo ponesemo naprej. "Vsem želim lepo in blagoslovljeno nedeljo, da bili v njej odprti za navdihe Svetega duha in, da bi znali prepoznati vse, kar nam Gospod danes, tudi preko soromarjev, pošilja na pot."

Po dobrem zajtrku so si naši romarji upanja nadeli kolesarske drese, očistili kolesa, preverili tlak v zračnicah in upali, da so se sedeži koles čez noč vsaj malo zmehčali. Ne, niso se! Žal ne.

Andrej je zapel priredbo velikonočne: "Tretji dan po silni poti, njega pečejo nogé ... " z dobro voljo so zajahali svoje konjičke in se iz centra Bratislave odpravili proti obrobju velikega mesta, ki ima skoraj pol milijona prebivalcev. Ob Donavi smo se usmerili proti Malim Krpatom in se bližali Trnavi, enemu najstarejših slovaških mest, ki je znano po številnih cerkvah in bogati verski dediščini. Slovaškega Rima, kot mu pravijo, sicer nismo obiskali, ta zapis pa naj vendarle govori o tem pomembnem kraju.

Ko smo zjutraj pogledali v Simonove aparature, smo lahko videli "žago", oris trase z višinskimi metri. Po nekaj deset kilometrih so nas čakali prvi grički, ki so počasi dajali vedeti, da je Slovaška lepo razgibana. Nekaj obvozov, nepredviden makadam, nekaj kapljic dežja do dopoldneva ... Ni nam dolgčas.

Ko smo pred tednom dni s počitnikarji križarili po ulicah Granade, so domačini, ko so izvedeli od kod prihajamo, klicali za nami: "Tadej Pogaaaačaaar, Jan Oblaaak!" Danes pa, ko se je naše spremljevalno vozilo ustavilo ob cesti na Slovaškem, sem "pokramljal" s starejšim gospodom, ki je sprehajal kužka. On slovaško, jaz slovensko, pa je kar šlo. V drugem stavku sem slišal: "Andraž Šporar, Slovan." Ja, športniki so res veliko, morda največji ambasadorji naše Slovenije.

Mi pa se na našem romanju spominjamo tudi obiska papeža, svetnika, ki je za prepoznavnost naše dežele naredil neizmerno veliko. Takrat, ko smo tisto pozornost potrebovali. Vlival nam je pogum, nas prepričeval naj bomo hvaležni in veseli, ker imamo svojo državo. Pa smo res?

Na našem romanju beseda rada nanese na Slovenijo, katere samostojnost praznujemo, in lahko rečem, da smo! Smo, ponosni smo na domovino, ki jo naši romarji tako lepo predstavljajo in zastopajo v teh dneh.

Nocojšnje poročilo končujem pri Slovenkah, Marijinih sestrah v Teplički nad Vahom. Kakšen sprejem, kakšna dobrodošlica in kakšna postrežba ... Vem, da bomo težko pokazali primerno hvaležnost sestrama za vse, kar nas je pričakalo nocoj. Ko so kolesarji pribrcali do redovne hiše, sta jih z glasbo pričakala mlada muzikanta, sicer študenta, ki domujeta na "misijonu" naših sester. Z veseljem sta zaigrala in zapela nekaj slovaških ljudskih. Našemu navdušenju je sledila pobuda: "No, zdaj pa vi zapojte kakšno vašo." Pa smo jo res. Sredi ulice, v hladu večera, sta zazveneli Tri planike in Slovenskega naroda sin. Tako, zdaj veste, romarji po 230 kilometrih niso utrujeni. No, niso pretirano utrujeni. Res so "carji" bi rekla mladina.

Večer se je nadaljeval s sestrama, pogovarjali smo se o njunem prihodu na Poljsko, delu s tukajšnjimi otroki in mladino, o razmerah v deželi, ki nas gosti. Redovnici sijeta veselje, spoznali smo, da delo v tem okolju ni preprosto in tudi zanju z gotovostjo trdim: čudovito predstavljata Slovenijo na Slovaškem in sta ponosni na domovino. Dragi sestri, iskrena hvala za vse. Tudi za pogovor ali dva, ki nas še čakata. Tako, da boste s. Cvetko lahko slišali tudi vsi, ki od doma spremljate našo pot, ki bo jutri vodila na Poljsko.

Slišim, da bo eden lepših spominov na romarsko nedeljo tudi neverjetno urejena in izvrstno speljana nova kolesarska cesta v okolici Žiline. Evropska sredstva, lepi razgledi, prava širina, asfalt, klopi za počitek ob poti in vse ostalo, kar sodi k tovrstni sodobni infrastrukturi. Ko sva z osvežitvijo pričakala romarje ob njej, so pribrcali širokih nasmehov in z mnogimi idejami, kaj vse bi lahko prenesli v Slovenijo.

Sicer pa: ko človek opazuje vasi, urejenost krajev, okolice in hiš, spoznava, da je na Slovaškem še kar nekaj "prostora za izboljšanje". Kar se tiče moči romarjev, njihovo vzdržljivost, kolesarsko im romarsko zagnanost, pa iskreno mislim, da bolje ne more iti.

Lepo je biti del te družbe, lepo se je počutiti koristnega ... Še lepše pa je vedeti, da je pred tabo noč, ki bo prinesla počitek. Upam, da res! Predvsem v imenu tistih, ki bodo zjutraj znova zrli v profil proge, šteli kilometre in čutili bolečo zadnjo plat. Vse omenjeno bodo tudi v ponedeljek, ko bomo zapeljali na Poljsko, preglasili romarski nameni in misel na Marijo, ki nas spremlja in v torek pričakuje v Čenstohovi.

Več fotoutrinkov v fotogaleriji: