Romarji upanja na meji z Madžarsko | (foto: Rok Mihevc)
Romarji upanja, 2. dan: Slovenija med narodi Evrope
Romanje upanja Jure Sešek
Sobota je bila v lepem jutru polna vprašanj: “Kako ste spali, ste si odpočili?” Ja, počitek je bil nujen, saj je bilo pred romarji upanja 213 kilometrov, pot do Bratislave.
Dan smo začeli s sveto mašo v kapeli Doma duhovnosti sv. Benedikta v Kančevcih. Škof Andrej nas je povabil, naj se priporocimo Marijinemu bbrezmadeznemu srcu. Bilo je umirjeni, čuteče, pozorno, gostoljubno in solidarno. Bdi tudi nad našo potjo."
Škof Andrej nam je položil na srce misel, da smo Božji otroci, ki z romanjem v skupnosti še bolj kot sicer spoznavamo, da smo Božji otroci. "Vzor današnjega godovnjaka sv. Antona Padovanskega nas uči, da z vsakdanjim naporom lahko dopolnjujemo kar nam je dano, da smo lahko čim bolj podobni Jezusu, ki nam, kristjanom, daje ime. Z zahvalo za varstvo in s priprošnjo za naprej se ozrimo na Marijo, ki tako blagohotno spremlja našo romarsko in siceršnjo pot."
Tudi naju z Rokom je danes čakalo nekoliko drugačno delo od včerajšnjega. Zapeljali smo namreč na madžarske ceste, ki so nama bile povsem neznane. Vedela sva, da pozneje pridejo avstrijske, končali bomo pa na slovaškem asfaltu.
Še dobro, da sodobna tehnologija omogoča sledenje, da imamo natančen zemljevid naše romarske poti. Trasa od Kančevcev do Bratislave je tekla skoraj ves čas po obrobju zahodne Madžarske in vzhodne Avstrije. Prečkala je zelo raznoliko pokrajino.
Kolesarji so vnaprej dejali, da jih danes čaka bolj ravninska etapa. Res se je zdela taka, pa se je vseeno nabralo 1070 višinskih metrov. Že Goričko sestavljajo valoviti griči, travniki, sadovnjaki in vinogradi. Peljali smo se skozi majhne vasi, tudi na Madžarskem opazovali samotne kmetije in gozdove, ki so romarjem upanja ponujali senco. Prav jim je prišla.
Ko sem se zjutraj oglasil v naš radijski program in kramljal z br. Stanetom Beštrom, sva opazovala sive oblake, ki so šepetali: "Nič ne bo narobe, če vzamete s seboj opremo za dež." Na madžarskih ravnicah , malo pred mestom sv. Martina je res rahlo poškropilo in domov pospremilo škofa Andreja, ki se je, zaradi nedeljskih obveznosti, vrnil med svoje ovčice. Iskreno se je zahvalil za lepo izkušnjo, kolesarske nasvete izkušenih in družbo, ki je vedno bolj povezana. Mi pa smo novomeškemu škofu hvaležni za odločitev, da je poromal z nami. Hvala mu kličemo, tudi za blagoslove, s katerimi nas je pospremil na pot in za sveti maši, ki ju je daroval za uspeh našega romanja.
Že lani smo upali, da bo g. Saje odšel z nami proti Rimu, letos pa nam je res uspel vsaj del skupne poti. Lepo je videti pastirja, ki sede na kolo in je s svojo čredo na prijetnih spustih in zahtevnih vzponih. Spraševali smo se, če je še kje škof, ki zmore tako resno kolesarjenje. Pa, saj ni pomembno, mi smo hvaležni zanj. Vem, da bo naše romanje odslej spremljal na daljavo. Prav lepo ga pozdravljamo.
Slovo od škofa ni bil edini postanek na današnji poti. Seveda ne. Zaradi zračnice smo se ustavili trikrat. In povem vam, v nepredvidenih situacijah spoznavam, kako nesebični so naši romarji. Pomoč je bila zagotovljena v trenutku! Sicer pa, le kako bi lahko bilo drugače, saj so z nami kolesarji partnerja AMZS. Ta pa s svojo tradicijo še danes zagotavlja pomoč pri vseh težavah na poti. Bogu hvala, doslej jih res ni bilo veliko. Želeli smo si, da bi tako ostalo do Bratislave. In naprej, se ve!
Pot nas je prek madžarskih ravnic peljala do Gradiščanske, dežele vinogradov, po urejenih vaseh, mimo mehko valovitih gričkov. Podučili smo se, da je to območje, v katerem živita tudi slovenska in hrvaška narodna skupnost. Prehiteli smo stare traktorje, veteranska vozila, ki so me, vzporedno z ogromnimi vinogradi, skoraj preselila v stare čase, ko so s tovrstnimi "mrcinami" verjetno obdelovali vinograde in prevažali sode. V tem delu poti smo lahko začutili, da smo v turistično dobro razvit delu dežele.
Na južnem Gradiščanskem smo lahko uzrli vse bolj odprto pokrajino, žitna polja, sončnične nasade in vetrne elektrarne. Ob lepo ohranjenem starem mlinu na veter, smo opazovali pravo polje vetrnic. Primerjava z našimi razmerami ni bila mogoča ...
Romarji so kolesarili ob robu največjega stepskega jezera v Srednji Evropi in na hitro doživeli Nacionalni park Nežidersko jezero, ki je na seznamu UNESCO.
Nato smo se v mirnem popoldnevu sobote bližali novi državni meji in velikemu mestu. Pričakovala nas je Bratislava, Slovaška. V prvotnem načrtu našega romanja je bil predviden obisk slovenskega veleposlaništva, vendar je bil veleposlanik dr. Stanislav Raščan imenovan za sekretarja na zunanjem ministrstvu v Sloveniji. Pozdravil nas je na začetku romanja, pred Državnim zborom in podpisal tudi romarsko Listino. "Upam, da se vseeno snidemo v Bratislavi," je dejal.
Ja, v prestolnici Slovaške, kjer smo sklenili drugi dan našega romanja. Z nami je romal tudi direktor gospodarske družbe AMZS Miha Ferlan, ki je navdušen športnik. V pogovoru za radijski prispevek je dejal, da je vesel uspešnega sodelovanja Radia Ognjišče in AMZS-ja. Na večer sobote je, zaradi nedeljskih obveznosti, tudi on sklenil romanje. Tako je v kolesarski karavani zdaj devet romarjev, tistih, ki načrtujejo v celoti prevoziti pot do Čenstohove.
Dan smo sklenili s sprehodom do središča Bratislave in začutili utrip prestolnice v soboto zvečer. Razigrana mladina, glasba v lokalih in na ulici, polno zasedene mize, pivo in različne sladkosti tukajšnje kulinarike ... To je tisto, kar smo opazili. Verjamem, da smo marsikaj spregledali, pa nič ne de. Lovimo ure počitka do nedelje in do "kraljevske etape". Naše kolesarje čaka razgibana pot do Žiline, dolga 226 km, premagati pa bodo morali tudi 1626 višinskih metrov. Zato: lahko noč in mirno nedeljo vsem vam, ki spremljate našo pot. Hvala za to.
Več fotoutrinkov najdete v fotogaleriji:
