Ni vseeno, kako živiš

Naš pogled 01. 07. 2026, 05:30 Maja Morela Čuk

K vsebini današnjega razmišljanja sta me nagovorila dva godovna dneva. Predvčerajšnjim smo se spomnili svetega Ireneja Lyonskega, včeraj pa obhajali praznik apostolov Petra in Pavla. Trije možje, vsak s svojo življenjsko potjo, a vsi z enako držo – niso molčali, ko je bila resnica na preizkušnji.

Ob tem pomislim tudi na novomašnike, za katere želim, da bi bili trdni v veri. Ne zato, da bi z zmagovali v polemikah, ampak bi si upali spregovoriti takrat, ko bo to potrebno. Zdi se mi namreč, da kristjani, sebe ne izvzemam, prepogosto sklonimo glavo in se ne vključimo v pogovor, si raje mislimo, saj ne bomo premaknili ničesar pri mnenju druge strani.

Ni vseeno, kakšne odločitve sprejema sočlovek. In niso vsi pogledi na življenje in smrt enako dobri.

Dokler se mene ne tiče, počni, kar želiš ... Res?

Med mladimi, tudi v moji generaciji, pogosto slišim angleško frazo You do you. V prevodu to pomeni nekaj podobnega kot dokler se mene ne tiče, počni, kar želiš. Toda, ker živimo v skupnosti, se mi zdi takšno razmišljanje precej kratkovidno. Nihče od nas ne živi sam zase. Smo vpeti v čas in prostor, s tem pa tudi v družbo, ki jo gradimo in tako naša dejanja vplivajo na druge. Danes v javnem življenju velikokrat slišimo, da ne smemo obsojati. Razumem. Ne izpostavljajmo grešnika, ampak greh pa lahko obsodimo. In povsem zgrešeno je, če ga ne, saj nekatera dejanja preprosto niso dobra. Nepravičnost ostaja nepravičnost in žalitev, žalitev. Reči: »Tega nisi storil prav,« pa ni izraz nestrpnosti, ampak zavedanja odgovornosti. Negovanje le-tega se začne že pri otrocih. Ko je ta nespoštljiv, celo žaljiv do vrstnikov ali odraslih, se včasih kdo le nasmehne, češ, saj je še otrok. Ampak taki prerastejo v nedoraslega odraslega, ki ne pozna meja. Zato se sprašujem, zakaj bi ob nespoštljivem ravnanju otroka, še posebej pa odraslega, zamahnili z roko in rekli: »You do you«. Človeku takrat pač spoštljivo in jasno povemo: »To ni prav. Tako se ne ravna, ker ni vseeno, kako živiš.« Ni vseeno, kakšne odločitve sprejema sočlovek. In niso vsi pogledi na življenje in smrt enako dobri.

Tekom zgodovine

Nekatere stvari ostajajo enake. Že prve generacije teologov po Kristusu so se morale zavzemati za pravi krščanski nauk. Meni priljubljeno branje zaradi razumljivega jezika je Tertulijanovo delo, ki govori o spektaklih. V njegovem času, živel je v drugem stoletju, je Jezusov nauk obstajal ob poganski miselnosti pa tudi grški in rimski. Sama bi si mislila, da se v tako relativno kratkem času po križanju Odrešenikova misel in način življenja težko izgubita oz. izrodita pa verjetno bi se še lažje, brez branikov tistega časa. Kulture so se namreč mešale in kristjani so obstajali v svetu, ki je bil prežet tudi z gladiatorskimi igrami. V svojem delu avtor navaja izoblikovanje zmotne miselnosti, da je Bog ustvaril vse stvari in zato so vse dobre, ne glede na to, kako in kje jih uporabimo. Vendar tako razlagajo le tisti, ki Boga ne poznajo dovolj globoko, ker pri opravljanju stvarstva ne vedo, kaj Stvarnik od njih pričakuje. Poda zelo plastičen primer: »Če hočeš: umor opravimo z železnim mečem, strupom […]. Železo je Božja stvar, kot rastline pa jih je njihov stvaritelj predvidel za uboj človeka? Saj je vendar zadal temeljno zapoved: Ne ubijaj.« (Tertulijan Spisi, 2011)

»Božja slava je živi človek, človekovo življenje pa je gledanje Boga.« Morda je prav zato naša naloga, da drug drugega ne puščamo ravnodušno pri napačnih odločitvah, ampak si v resnici in ljubezni pomagamo živeti tako, da bo Božja slava vidna v živem človeku, ki je vsakdo izmed nas. 

Odgovor na to, zakaj niso vse odločitve, dejanja vsako obnašanje vredu sama vedno znova najdem še pri cerkvenem očetu in apologetu Ireneju Lyonskem. Ta je okoli leta 190 po Kristusu pisal proti zmotam svojega časa. »Božja slava je živi človek,« je zapisal in pri tem ni pustil odprtega vprašanja, kakšen naj bo ta živi človek, ampak je stavek dopolnil s tem, da naj živimo tako, da bomo zrli Boga. Ne vem, kdaj in kako ga bomo uzrli, po svetopisemsko – Boga Očeta. Še dobro, da nam je ta poslal Sina, ki pa ga lahko prepoznamo v vsakem izmed nas. In da bo miselni krog sklenjen; zato je res pomembno, kako živimo, za kaj se zavzemamo in katera dejanja obsojamo. Morda je prav zato naša naloga, da drug drugega ne puščamo ravnodušno pri napačnih odločitvah, ampak si v resnici in ljubezni pomagamo živeti tako, da bo Božja slava vidna v živem človeku, ki je vsakdo izmed nas.